Fulvia Zudič v Trstu postavlja na ogled Istrske ulice

V razstavni dvorani Ljudske univerze v Trstu (Via Torrebianca) je do petka, 21. februarja, na ogled razstava Pirančanke Fulvie Zudič z naslovom “Calli istriane” (Istrske ulice).

TRST > Na slavnostnem odprtju razstave, ki jo je pripravila vizualna umetnica in predavateljica na tržaški univerzi Francesca Martinelli, so govorci pred številnim občinstvom izpostavili umetničino zvestobo svojim krajem, skozi katero izpričuje pomen ohranjanja spomina na posebnosti določenega prostora, ki kljubujejo neizprosnim krempljem časa, postavljanju meja in sobivanju z nepredvidljivo naravo človeka, začasnega sprehajalca, ki za seboj pušča neizbrisljive sledi.

Kraji za razmislek, čustva in spomine

Potem ko je vsestranska umetnica Fulvia Zudič razstavi v Piranu in Kopru posvetila skritim kotičkom domačega in sosednjega mesta, se v Trstu predstavlja s serijo novih del, na katerih si stene dvorane delita obe. Piranske in koprske ulice predstavlja v tehniki akrila, prepleteni s sledmi svinčnika, krede in kolažnimi vstavki. Tako nas, po besedah Martinellijeve, znova preseneti in ugrabi s svojimi antropomorfnimi arhitekturami, skozi katere sproži proces personifikacije.

“Obzidno mesto, zavite ulice, podstrešja, zgodovinska središča predstavljajo umetnici kraj za razmislek, kraj, kjer se lahko prepusti čustvom, spominom. Z dramaturško postavitvijo geometrijskih linij in krajinskih stilizacij nam avtorica pripoveduje družinske zgodbe, zgodbe o prehodih, zgodovinskih in kulturnih spremembah nekega kraja in njenih prebivalcev,” je opisala razstavljena dela v tržaški dvorani.

Ob poudarkih, ki poznavalcu umetničinega opusa ne morejo uiti, je kustosinja v uvodnem govoru izpostavila nekoliko svetlejše odtenke novih del kot v preteklosti, iz slednje pa je ohranila popolno odsotnost ljudi. “Njene samotne prizore zaznamujejo sledi človeških korakov brez človeka. Zdi se, da se je med temi nemimi in očitno uspavanimi ulicami čas ustavil. Ni blaznosti, prometa, škodljivih posegov. Tišina je poseljena s skromno in spoštljivo prisotnostjo okolja, ki jo obdaja,” je zapisala v svoji interpretaciji.

Ženska kot nosilka spomina

Tako Martinellijeva kot profesor in umetnik Franco Vecchier sta se dotaknila še ene, po njunih besedah pomembne plati del, ki so na ogled. Gre namreč za žensko umetnost. Ženske pa so po profesorjevem mnenju veliko bolj konkretne pri izbiri tematike, Martinellijeva pa je izpostavila žensko kot nosilko spomina.

“Ženska nabira, hrani, vrača in podarja tistim, ki prihajajo. Ohranjanje spomina na svoj domači kraj, njegov prenos s staršev na otroke je zelo pomemben, saj nam bo omogočil spoznati svojo preteklost in morda razumeti našo prihodnost,” je še dejala kustosinja razstave.

---