Po petnajstih letih je Slovensko stalno gledališče (SSG) ponovno vstopilo v novo sezono s predstavo v režiji Janusza Kice. Večkrat nagrajeni režiser je leta 2010 v Trstu režiral Zlatega zmaja Rolanda Schimmelpfenniga, v petek pa je velikem odru tržaškega Kulturnega doma zaživela Kavarna Carla Goldonija. Na Poljskem rojeni režiser, ki redno režira v Sloveniji, na Hrvaškem, v Nemčiji in še kje (v letošnji sezoni si bodo abonenti SSG lahko ogledali tudi njegovo režijo Vojnovićeve drame V iskanju izgubljenega jezika v produkciji SNG Nova Gorica), je Goldonijeve male in velike like preselil z beneškega trga in 18. stoletja za zidove veliko sodobnejše kavarne, okrog kavnega aparata in dišečih skodelic. O Goldonijevi Kavarni pravi, da ni “le” komedija.

Nekateri cenijo mesto, v katerega so se preselili in si tam ustvarili dom, bolj kot ga marsikateri domačini. To zagotovo velja za Javorko Križman, podjetnico, ljubiteljico mode, umetnosti in vsega lepega. Pred več kot 40 leti je prišla v Portorož na počitnice in zaradi ljubezni v bližnjem Piranu tudi ostala. Tam si je ustvarila družino, tam so na noge postavili tudi družinsko podjetje. A njena druga ljubezen je Piran. “Ne morem našteti vseh, ki sem jih zvabila v Piran. In vsi priznavajo, da je to mesto nekaj posebnega,” pravi.