Ko drugih ne čutimo (več)
Med vožnjo po manjši vaški cesti me je ustavil vidno vznemirjen moški, ki je pravkar doživel prometno nesrečo. V njegov avto je nepričakovano skočila srna, ki je še živa, vendar močno poškodovana, ležala sredi ceste. Gospod je hitel pojasnjevati, kaj se mu je zgodilo, obenem pa prosil za nasvet, kaj lahko v dani situaciji naredi.
Ko sva skupaj ugotavljala, ali naj prej pokliče lovsko družino, veterinarja ali policijo, je po cesti pripeljal voznik, ki je kljub očitnosti nesreče pričel hupati. Velika ranjena srna je hropla sredi ceste, ko se je tudi iz druge strani pripeljalo vozilo, katerega voznik prav tako ni kazal najmanjšega razumevanja za pretresenega udeleženca nesreče ali ranjeno živali. Pri nobenem od voznikov ni bilo zaslediti želje po pomoči. Pravzaprav ničesar, kar si lahko predstavljamo pod “normalni” človeški odziv. Za razliko od pričakovanega sta oba voznika izkazovala zgolj agresivno nestrpnost, ker je nepričakovana nesreča očitno zmotila njihovo siceršnjo pot. Pomislila sem, da imata morda velike skrbi in številne težave. Morda se jima je resnično nekam mudilo? Ko sem se tudi sama odpeljala s kraja nesreče, me je napadla nepopisna žalost. Kako je mogoče, da je človek tako brezsrčen? Žalost je prešla v jezo, češ, kaj za vraga je z vami narobe!? In ta se je nato prelevila v celodnevno nelagodje ob spoznanju, da so ljudje “pač takšni”.
Odsotnost empatije v številnih vsakdanih situacijah ne pomeni, da so se množice posameznikov čez noč prelevile v narcisoidne brezčutne sociopate, o katerih je danes tako modno govoriti, temveč kaže na stisko ljudi, preobremenjenost in nezadovoljstvo, pa odsotnost radosti in zaupanja v ljudi in življenje na splošno. Kaže na to, da je naša družba nesrečna družba, ki proizvaja nesrečne in brezčutne ljudi.
Kako razumeti takšen človeški odziv? Gre za individualizem, vase zavarovan egoizem, ko nas ne zanima čisto nič drugega kot izključno lastna čustva in interesi? Odsotnost empatije, čutenja v drugega? Za povsem slučajen odziv, ki je odvisen od trenutka in okoliščin?
Empatija je psihološka sposobnost vživljanja v drugo živo bitje. Razvojna psihologija poudarja, da na razvoj empatije pri človeku vpliva ustrezna socializacija, empatija pa naj bi bila človeku tudi lastna, torej vrojena. Biopsihologija izpostavlja, da določeni hormoni, kot na primer oksitocin (t. i. hormon “sreče” ali “vsega lepega”) vpliva na večjo stopnjo empatije. Po nekaterih teorijah naj bi bila empatija tesno povezana s siceršnjim zadovoljstvom z življenjem. Če je tako, so empatične družbe bolj srečne oziroma obratno - v družbah, v katerih so posamezniki srečni, so le-ti tudi bolj empatični.
Danes je popularno govoriti o empatiji oziroma odsotnosti le-te. Pogosto zasledimo izjave, da so na vodstvenih položajih v politiki in gospodarstvu ljudje brez empatije. Toda odsotnost empatije ni rezervirana zgolj za vodilne, vse več jo je opaziti med običajnimi ljudmi, otroci v šolah in v povsem običajnih medčloveških odnosih - v trgovini, ko ljudje nestrpno-sovražno buljijo v ostarelo osebo, ki je pri zlaganju kupljenega v vrečke prepočasna; na cesti ob divjem prehitevanju navidezno prepočasnih voznikov; v vsakdanji komunikaciji, ko sogovornikom nestrpno skačemo v besedo ali vsiljujemo svoje mnenje; v nesramnih in povsem neumestnih komentarjih ob objavah na facebooku in podobno. Odsotnost empatije v številnih vsakdanih situacijah ne pomeni, da so se množice posameznikov čez noč prelevile v narcisoidne brezčutne sociopate, o katerih je danes tako modno govoriti, temveč kaže na stisko ljudi, preobremenjenost in nezadovoljstvo, pa odsotnost radosti in zaupanja v ljudi in življenje na splošno. Kaže na to, da je naša družba nesrečna družba, ki proizvaja nesrečne in brezčutne ljudi.
Čeprav empatijo najpogosteje povezujemo s posamezniki, je empatija pomembna tudi za širšo družbo. Empatični posamezniki tvorijo trdno in povezano ter podporno skupnost. Empatija nam pomaga ohranjati dobre medosebne odnose in posledično zadovoljstvo z življenjem. Množična odsotnost empatije vodi - obratno - v slabše medosebne odnose, manj zadovoljne posameznike in manj povezano skupnost. Ne nazadnje, empatija ni dobra zgolj za druge in širšo družbo, študije mentalnega zdravja izpostavljajo, da bolj empatični posamezniki v družbi bolje funkcionirajo, imajo več prijateljev in znancev in na splošno bolj zadovoljujoče odnose. Po vsem tem nam ostane zgolj še vprašanje, zakaj spodbujanje empatije še vedno ni del uradnih učnih načrtov?
Da pa ne bo odgovornost zgolj na drugih, na šoli in abstraktni “družbi”, izpostavimo, da lahko za večanje lastne empatije mnogo naredimo tudi sami. Najprej si moramo priznati, da smo za čustva in potrebe drugih premalo občutljivi in pričnimo druge aktivno opazovati in jih poslušati. Nato se vprašajmo, kaj druga oseba čuti in doživlja, in zavestno naredimo to, kar je za dotično osebo dobro in kar ta oseba potrebuje. Z večanjem empatičnega opazovanja in odzivanja se bo sčasoma izboljšalo tudi naše počutje in medosebni odnosi.