Bomo spet tankali za evro?
Cene tekočega zlata so najnižje po koncu pandemije, vendar nad industrijo fosilnih goriv visijo meč notranjih trenj Organizacije držav izvoznic nafte (OPEC), trgovinska vojna ameriškega predsednika Donalda Trumpa in strahovi pred bližnjevzhodnimi konflikti.
DUNAJ > Ta teden bodo države članice razširjenega kartela OPEC+ zasedale dvakrat: včeraj je bil prek spleta sestanek vseh članic kartela, na katerem so razpravljali o skupni strategiji skupine, v nedeljo pa bo potekal sestanek osmih najpomembnejših članic, znanih kot V8.
Cene nafte so najnižje po pomladi 2021, pri čemer se cena sodčka severnomorske nafte brent giblje malenkost nad 64 dolarji. V zadnjih tednih se je podražila zaradi trgovinskega dogovora Pekinga in Washingtona ter ugibanj, ali bo Izrael napadel jedrske objekte Irana, vendar je nato cena upadla zaradi novih trgovinskih groženj ameriškega predsednika proti Evropski uniji in ugibanj, da bo OPEC+ na nedeljskem zasedanju povečal proizvodne kvote.
Kartel s Savdsko Arabijo na čelu želi kaznovati prekomerne proizvajalke, ki kršijo proizvodne kvote.
Proizvodnja blizu rekordni vrednosti
OPEC+ je v maju in juniju kumulativno povečal dnevno proizvodnjo za 822.000 sodčkov, kar je skupaj z zaostrovanjem trgovinskih ukrepov Washingtona - carine pričakovano nižajo industrijsko proizvodnjo in s tem povpraševanje po nafti - privedlo do padca cen nafte. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) naj bi se svetovna poraba nafte zmanjšala z 990.000 sodčkov na dan v prvem četrtletju 2025 na 650.000 sodčkov pozneje v letu. IEA napoveduje tudi rast svetovnih zalog nafte za 1,6 milijona sodčkov na dan, predvsem iz držav, ki niso članice skupine OPEC+. ZDA so kot ena vodilnih proizvajalk in izvoznic nafte konec leta 2024 dosegle zgodovinski vrhunec proizvodnje, trenutna proizvodnja pa ni daleč pod to ravnjo.
Analitiki pričakujejo, da bodo države V8 julija povečale proizvodnjo za 411.000 sodčkov na dan, medtem ko je prvotni načrt predvideval povečanje le za 137.000 sodčkov, čeprav končni dogovor še ni bil dosežen, so za Bloomberg povedali delegati. To bi lahko še dodatno znižalo cene tekočega zlata.
411.000
sodčkov nafte več na dan naj bi od julija načrpale članice Opeca
OPEC+ se med drugim sooča tudi s pritiskom ameriškega predsednika, ki si zaradi pridobivanja domačih političnih točk želi nižje cene nafte. Donald Trump se je sredi maja mudil na turneji po Zalivu in po podatkih banke Goldman Sachs, ki se sklicuje na interno analizo njegovih objav na družbenih omrežjih, daje prednost cenam nafte med 40 in 50 dolarji za sodček. Trump je že konec januarja dejal, da bo od Savdske Arabije in drugih držav OPEC zahteval, da “znižajo ceno nafte.”
Prav tako se pojavljajo določene težave na strani povpraševanja po nafti, saj drugo največje gospodarstvo na svetu Kitajska tehta vpliv (zdaj prestavljenih) ameriških carin, uvoz nafte v četrtem največjem gospodarstvu na svetu, Indiji, pa stagnira. Dodatno negotovost na trg vnaša tudi tveganje recesije v ZDA.
Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) naj bi se svetovna poraba nafte zmanjšala z 990.000 sodčkov na dan v prvem četrtletju 2025 na 650.000 sodčkov.
Notranja trenja v kartelu
Pričakovana odločitev povečanja proizvodnje na nedeljskem sestanku OPEC+ je predvsem rezultat notranjega spora v organizaciji, želje, da si povrne tržni delež na globalnem trgu, in političnih interesov, povezanih z največjo članico kartela, Savdsko Arabijo, ki si prizadeva za dobre odnose z ZDA.
Kartel s Savdsko Arabijo na čelu namreč želi kaznovati prekomerne proizvajalke, ki kršijo proizvodne kvote, kot sta Kazahstan in Irak, pri čemer se kot antagonista omenja predvsem prvega. Kazahstan je po poročanju Reutersa maja izjavil, da bo pri odločanju o obsegu proizvodnje dal prednost nacionalnim interesom pred interesi skupine. Kazahstanski minister za energijo Erlan Akenženov je konec aprila zavrnil pritiske za uskladitev kazahstanske proizvodnje s kvotami, češ da država ne more bistveno zmanjšati proizvodnje in celo razmišlja o ponovni oceni svojega sodelovanja v zavezništvu OPEC+.
Iranski jedrski dogovor in grožnje Izraela
Na nihajnost cene nafte je vplival tudi diplomatski vrtiljak okoli novega iranskega jedrskega sporazuma med Washingtonom in Teheranom, ki sta pogajanja začela v aprilu. Trumpova administracija si na vsak način želi doseči nov dogovor z Iranom, pri čemer pa obstajajo različni pogledi obeh strani. Washington si denimo želi, da se Iran popolnoma odpove programu bogatenja urana - tudi za civilne namene -, medtem ko Teheran temu nasprotuje.
Iranska in ameriška delegacija sta prejšnji teden v Rimu zaključili peti krog pogovorov, in čeprav so se pojavili znaki omejenega napredka, je še vedno veliko nesoglasij, ki jih je težko odpraviti, zlasti glede vprašanja bogatenja urana, navaja agencija Reuters. Iran ima četrte največje rezerve nafte na svetu.
Tiskovni predstavnik iranskega zunanjega ministrstva Esmail Baghaei je na tiskovni konferenci odgovoril na vprašanje o namigih, da bi lahko Iran za tri leta zamrznil bogatenje urana in tako dosegel sporazum: “Iran tega ne bo nikoli sprejel.” Prav tako je izključil možnost začasnega jedrskega sporazuma z ZDA. V luči ameriško-iranskih pogajanj, katerim nasprotuje predvsem Izrael, je ameriška televizijska mreža CNN sredi prejšnjega tedna poročala, da se Tel Aviv pripravlja na napad na iranske jedrske objekte. Cena nafte je po poročilu televizije narasla.
Se bodo nizke cene surove nafte prenesle na bencinske črpalke?
Čeprav se je sodček nafte letos pocenil za približno petino, tega ne moremo reči za gorivo. Cene pogonskih goriv na bencinskih servisih zunaj avtocest so se pred tednom dni vnovič povišale. Zakaj torej ob večletnem dnu cen surove nafte tega ne občutimo potrošniki? Učinek nizkih cen surove nafte ni v celoti izražen, kar kaže predvsem na vpliv državnih dajatev, marž, ki jih imajo nafte rafinerije, in drugih tržnih dejavnikov, ki oblikujejo končne cene goriv.
Več kot polovico maloprodajne cene bencina denimo predstavljajo taksa CO2, razni prispevki, trošarina in davek na dodano vrednost. Državne dajatve pri nas predstavljajo 42 odstotkov cene dizla in 46 odstotkov cene bencina, prav tako pa Slovenija nima lastnih rafinerijskih zmogljivosti, kar pomeni, da je popolnoma odvisna od uvoza nafte.
