“Vsak med nami je otoček”

Karine de Villers in Mario Brenta sta otoška povratnika. Na Kino Otoku smo že gledali njun film Režeči maček (Il sorriso del gatto, 2018). Brez dialogov nas je potopil v realnost, ki jo živimo vsak dan, a je pravzaprav ne vidimo. In podobno, pa vendar na povsem drugačen način, bo gledalce s soljudmi povezal novi film avtorskega para: v sodelovanju s številnimi ustvarjalci sta v letih epidemije ustvarila Otoke (Isole, 2021), mozaik več kot 70 osebnih pogledov, ki razkriva občutljive drobce negotove in spreminjajoče se sodobnosti.

Na vprašanja sta Karine de Villers in Mario Brenta pisno odgovorila skupaj.

Ko sta med epidemijo začela delati film, smo vsi - in hkrati vsak zase in na svoj način - doživljali zaprto družbo, lockdown. Kakšna je bila vajina osnovna ideja in kaj vaju je gnalo, da sta začela delati film?

“Lockdown je bil za vse nova in nepričakovana izkušnja. Novost, ki pa nam je odprla oči v odnosu do realnosti. Ta je bila prisotna in vidna že dolgo, a smo jo vsi doživljali morda nekoliko raztreseno ali je sploh nismo hoteli zares videti. Gre za globalizacijo: kakor nakazuje že ime, je to svetovni fenomen, širil naj bi demokratičnega duha, a je proizvedel paradoksalno nasproten učinek. Globalizacija je z napredovanjem vselej novih tehnologij zanesljivo zmanjšala razdalje, a je hkrati poglobila ločevanje, nas ogradila v neke vrste navidezen svet, svet interneta, na primer, resničen nadomestni svet, v katerem smo vsi vključeni v neke vrste nezavedno množično osamljenost.”

Karine de Villers

Zakaj sta se odločila, da ustvarjanje filma razpršita med številne posameznike, in koga sta povabila k ustvarjanju?

“S poskusom prebrisanega izkoriščanja omrežja sva kot vsiljivca poskušala poskrbeti, da ponovno vzpostavimo človeški, neposreden, živ stik resničnega in ne virtualnega odnosa posameznika s svetom, z obstojem posameznika v resničnem svetu. Za osebno filmano pričevanje o tovrstni vsakodnevni resničnosti, ki zavrača paradoks, sva zaprosila prijatelje in kolege. Prosila sva jih, da nama pošljejo kratke videe, neke vrste strani, iztrgane iz svojih dnevnikov, sporočila v steklenici, zaupana tokovom morja. In, kakor lahko uganete, prva metafora vodi k naslednji ... Zaradi metafore o sporočilu v steklenici sva začela razmišljati, da smo v tej aktualni realnosti vsi na neki način brodolomci, ki smo se vsak zase rešili na majhen otok. Da je konec koncev vsak med nami otoček. Iz te ugotovitve, iz spoznanja, da smo tudi sami kakor otoki, ločeni, a z morjem tudi združeni, je prišla zamisel za strukturo filma, iz katere je izšel tudi naslov.”

So se ustvarjalci na vajino povabilo k filmanju v “času negibnosti” odzvali pozitivno?

“Odziv na najino vabilo je bil resnično neverjeten, po količini, kakovosti in raznolikosti materialov, ki so prispeli do naju. Težava, ki se je pojavila zlasti zaradi raznovrstnosti materiala - zdaj prihaja še ena metafora - je bila, kako vse te zelo različne otoke povezati v arhipelag, v nekaj koherentnega. Vendar pa je raznolikost lahko tudi izvor bogastva, znanja, če le postane element dialoga in soočenja, se pravi izmenjave in ne ločevanja. In poskušala sva prisluhniti materialom, ki so nama jih bili poslali, se z njimi pogovarjati, jih morda povezati z najinimi materiali, ki sva jih že imela ali pa sva jih še nameravala nabrati, se pravi, posneti.”

Mario Brenta

Kako sta začela urejati materiale in kako se je proces razvijal?

“Da bi začela na pravi poti, se podala v pravo smer in morda srečno zaključila, je, kakor še vedno meniva, bistveno v vsakem trenutku ohraniti stanje skrajne odprtosti, posluha temu, kar nam hoče realnost sporočiti v svojem specifičnem jeziku, jeziku nam skupne narave, iz katere smo izšli in kateri smo vselej pripadali, čeprav pogosto, prepogosto na to pozabimo ali tega nočemo prepoznati. Med seboj sva si različna, a to nama ne preprečuje, da ne bi imela skupnih občutij do življenja in tudi do dela, ki nama predstavlja več kakor poklic, življenjsko odločitev. Govoriva o razlikah, o tem, da smo si različni. A gre za razlike, ki ne ločujejo, temveč prej združujejo, spajajo v nenehni dialektiki, ki je tisto, kar nas ohranja žive in nas žene, da delamo. Proces filma se je - to lahko trdiva iskreno in z gotovostjo - nekako sam spravil v pogon in operacijo, zanesljivo ne prek mehaničnega delovanja, temveč prek nekakšne kemije občutkov. Na vsak posnetek lahko gledamo kakor na osnovno enoto, ki nosi pomen, in ta se je oblikoval med snemanjem kot sled čustvene senzacije. Je neke vrste atom, v katerem občutki predstavljajo njegove 'proste valence', ki nestrpno čakajo, da se srečajo z drugimi podobnimi in komplementarnimi prostimi valencami in pri tem porodijo tisti spoj, ki ga imamo lahko za molekularno enotnost, ki nosi pomene s pomočjo emocij: zgolj kamenček, ampak hkrati nepogrešljiv prispevek h končni zgradbi filma. Raztresene fragmente, ki so do naju prišli z vsega sveta, sva poskušala sešiti skupaj v okviru strukture, ki je bolj emocionalne narave kakor pa dogodkovne. Gre torej za občutja in ne za dogodke.”

Kaj vama ta film, film številnih glasov in pogledov, predstavlja?

“Vsak film je odkritje in tako se rojeva znanje - z odkrivanjem našega odnosa s svetom, z drugimi, ampak tudi prek zavedanja o tem, kdo v resnici smo v odnosu do tega, kar mislimo, da smo. A onkraj vsega znanega je naslednje neznano, to je jasno. In onkraj neznanega je skrivnost. In prav v skrivnosti, v sami gotovosti tega, da je skrivnost, bivata, tako meniva, resnica in lepota življenja ter filmskega ustvarjanja, ki je del življenja.”  

---