“Kričite, praskajte, grizite ... skratka, uprite se nasilnežu!”

“Ne! Ne! Ne!” je bilo slišati sprva plašno, nato pa je vse glasneje odmevalo po telovadnici. “Še bolj na glas! Odločno morate reči ne in postaviti mejo,” je udeleženke seminarja samoobrambe, ki ga je na mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami v Kopru organiziralo Društvo naprednih obrambno-borilnih metod (DNOBM), spodbujal glavni trener društva Aljoša Gorup.

 Foto: Tomaž Primožič/Fpa
Foto: Tomaž Primožič/Fpa

Društvo je brezplačni seminar samoobrambe pripravilo v sodelovanju s Klubom študentov občine Koper. Udeležilo se ga je 25 žensk, večinoma študentk, ki so želele osvojiti osnove tehnik samoobrambe.

“Noge v širini bokov, kolena nekoliko pokrčena,” je pravilno držo telesa opisoval Aljoša Gorup, inštruktor naprednih obrambno-borilnih metod, nekakšne mešanice indonezijskih in filipinskih borilnih veščin. “Gibi rok naj bodo odločni. Zapomnite si, s celim telesom morate sporočati svoj 'ne',” je poudarjal. Obrambne akcije, ki jih je prikazal ob pomoči članov društva, so udeleženkam seminarja kar jemale dih. Mnoge med njimi so se z borilnimi veščinami v živo srečale prvič. Dokler so se le fantje “tepli” med sabo, je še nekako šlo, ko pa se je v vlogo žrtve, ki jo je “napadel” skoraj dvometrski orjak, ki ga je zaigral inštruktor Aleksandar Ciki Pašić, prelevila članica društva Katja Kunder, je bilo čutiti nelagodje, ki je prevelo udeleženke seminarja. Zdaj gre zares, so pomislile. Zaradi tega smo danes tukaj ...

Ni vse v mišicah

In ko se je Katja uspešno otresla napadalca, so njihove roke spontano zaploskale, čeprav so dekleta vedela, da je bil napad zaigran. A pogled na premaganega agresorja je bil preveč všečen, da ga ne bi nagradile z aplavzom. “Tukaj se zdi vse tako enostavno, če pa bi me zares kdo napadel, bi od strahu kar otrpnila,” je priznalo eno od deklet. Ostale so ji tiho prikimavale. “Povsem normalno je, da se ustrašite, če vas kdo napade. A pomembno je, da se uspete kljub paniki toliko zbrati, da nasilnežu odločno rečete ne ter se postavite zase,” je skupino hrabril Gorup.

“Kričite, praskajte, grizite ... skratka, uprite se nasilnežu! Naj vas dejstvo, da so napadalci običajno moški, ki so že po naravi močnejši od vas, ne zmede. Ni vse v mišicah. Vaše največje orožje je tukaj,” je pokazal na glavo, Ciki pa mu je smeje prikimaval. Čeprav je Katja precej manjša od njega, ga je spravila na tla. To pa bi ji težko uspelo, če ne bi poznala osnov tehnik samoobrambe. “Napadalec običajno ne pričakuje, da se mu bo žrtev odločno zoperstavila, zato ga to zmede,”je pojasnil Gorup. Ženska pa s tem pridobi čas, da mu lahko ubeži. “Vaš cilj torej ni premikastili nasilneža. To prepustite filmskim junakinjam. Vaš cilj je, da odnesete celo kožo in da verbalni konflikt ne prerase v fizičnega. Zato je pomembno, da veste, kako se odzvati v različnih okoliščinah,” je poudaril Gorup, ki se z borilnimi veščinami ukvarja že več kot 20 let.

Odločno postavite mejo

Če se le da, je najbolje, da zbežite stran, še preden sploh pride do konflikta, je svetoval udeleženkam tečaja. “To ni strahopetno, ampak pametno dejanje,” je opozoril. Če se konfliktu vendarle ne moremo izogniti, je treba najprej postaviti meje.

Včasih je dovolj že to, da ženska dvigne glas, je dejal. Odločen “pusti me pri miru”, pospremljen s prav tako odločno kretnjo rok, iztegnjenih pred seboj z odprtimi dlanmi, že zna zamajati samozavest nekaterih napadalcev. Sploh, če takšnega odziva ne pričakujejo. “Seveda ta taktika ni uspešna pri vseh,” priznava Gorup, ki ženskam svetuje, naj se, če je le možno, skušajo izogniti nevarnim situacijam.

“Če ponoči na koncu ulice zagledate skupino moških, nikar ne silite tja. Raje se obrnite in pojdite po drugi poti. Če vas kdo želi oropati, se nikar ne borite z napadalcem. Zakaj bi zaradi telefona ali denarnice ogrožali svoje življenje? Urno zbežite stran. Naj se z roparjem ukvarjajo policisti, pomembno je, da je vi ne skupite,” je poudaril. Če pa do napada vendarle pride, je najbolje, da ženska prične kričati, svetuje. “S kričanjem boste pritegnile pozornost drugih, ki vam bodo lahko priskočili na pomoč.”

Tudi maskara je lahko orožje

Vselej, žal, niti kričanje ne pomaga. Storilci namreč na svoje žrtve pogosto prežijo nekje na samem. “V tem primeru pa vam ne preostane drugega, kot da se poskušate ubraniti,” je dejal. “Nikar ne omahujte, ampak odločno skočite v napadalca. S tem ga boste zmedli, saj takšne reakcije ne bo pričakoval, vi pa boste dobili priložnost, da mu ubežite. Faktor presenečenja igra v teh primerih zelo pomembno vlogo,” je zatrdil.

“Pri tem si pomagajte z vsem, kar imate pri roki: svinčnik, ključi, maskara, črtalo za ustnice, lak za lase, parfum, torbica, šal ... Vse to lahko postane vaše orožje. Ko je vaše življenje ogroženo, imate pravico, da se branite. Najbolj učinkovito je, če ciljate v oči, grlo ali genitalije. To so tisti najbolj občutljivi deli telesa, z udarcem v katere lahko onesposobite napadalca vsaj za toliko časa, da uspete zbežati,” je našteval Pašić. “Zapomnite si: situacija diktira taktiko, taktika pa tehniko. Če nimamo pri sebi nič drugega, pa napadalca s torbico udarimo po glavi. Pomembno je, da ga vsaj za trenutek zmedemo, saj s tem pridobimo čas za pobeg. Zato uporabite prav vse, kar imate pri roki,” je svetoval dekletom. “Seveda je najbolj pametno, da se fizičnemu konfliktu izognemo in zbežimo,” je dodal.

Samoobramba se v večini primerov ne začne šele s fizičnimi samoobrambnimi tehnikami, ampak že mnogo prej, na verbalni ravni. Konflikt se običajno začne z zbadanjem, žaljenjem, ironičnimi pripombami in opolzkimi izjavami. Če želimo zmanjšati možnost, da verbalni konflikt preraste v fizičnega, je treba trenirati verbalno samoobrambo, opozarjajo v Društvu naprednih obrambno-borilnih metod. “V varnih okoliščinah se učimo, kako v pogovoru odločno postavljati meje drugim v raznih situacijah - doma, na cesti in na delovnem mestu. Učimo se reči 'ne' brez občutka krivde,” pojasnjujejo.

“Prav je, da ženska ve, kako reagirati”

Dekleta so nasvete pridno udejanjala v praksi. Sprva plahi ne-ji so postajali vse bolj odločni, dokler ni po telovadnici glasno odmevalo “NE! NE! NE!” Tudi kretnje, s katerimi so zaustavljale namišljenega napadalca, so bile vse močnejše. “Z rokami postavite ograjo. Zaščitite svoj prostor,” je opozarjal Gorup, ki je bil s prizadevnostjo udeleženk letošnjega seminarja - prvega je društvo organiziralo pred nekaj leti - nadvse zadovoljen. “Ženske se običajno veliko hitreje naučijo tehnik samoobrambe kot moški, saj le-ti dajejo večji poudarek na moči. Ženska pa se zaveda, da v boju ne more staviti na moč in da mora zato obvladati tehniko,” je razkril.

In kaj je tokratne udeleženke privabilo na seminar samoobrambe? Večina se na srečo še ni znašla v nevarni situaciji in se je seminarja udeležila zgolj iz preventive. “Glede na to, da je nasilja vse več, nam nekaj znanja iz samoobrambe ne more škoditi. Prav je, da ženska ve, kako reagirati, če se znajde v nevarnosti, in da poskrbi za svojo varnost. Torej, udari iz zbeži stran,” je sporočilo seminarja povzela 35-letna Izolanka Sabina.

“Danes se fantje radi opivajo in postanejo nasilni, dekleta pa se žal ne znamo braniti ... Ker sem manjše postave, se v družbi večkrat čutim ogrožena. Prav se mi zdi, da imaš vsaj nekaj osnov samoobrambe. Saj ne mislim postati kung-fu mojstrica; pomembno je, da napadalcu ubežim,” je pojasnila 20-letna študentka iz Sežane. Njena sošolka Anastasja, ki prihaja iz Nove Gorice, že pridno trenira borilne veščine. “Dosti hodim ven in se ponoči sama vračam domov, zato se mi zdi pametno, da obvladam nekaj tehnik samoobrambe. Poleg tega je to dobra rekreacija, pri kateri razgibaš celo telo, pridobiš pa tudi dosti kondicije,” je pojasnila.

“Moram reči, da se počutim bolj varna. V treh urah seminarja se sicer nisem še mogla naučiti veliko, a nekaj osnov sem vendarle osvojila,” je bila zadovoljna 21-letna študentka Tina iz Kamnika.

Četrtina žensk v Sloveniji je od svojega 15. leta imela izkušnjo s fizičnim nasiljem. V kar 92 odstotkih so bili povzročitelji njihovi partnerji.

Zaščititi sebe in otroke

30-letna Koprčanka Mojca pa na seminar ni prišla zaradi sebe, ampak zaradi svojih otrok. “Ker me skrbi za njuno varnost,” je pojasnila. “Vse pogosteje beremo o ugrabitvah majhnih otrok. Svoja dva malčka bi rada zaščitila, če bi jima kdo želel kaj žalega. Na seminarju sem izvedela veliko novega, verjamem pa, da potegne mama iz sebe zadnje atome moči, ko se znajde v takšni situaciji,” je bila odločna.

33-letna Maja iz Kopra ve, kako je biti žrtev. Nasilje je izkusila na lastni koži. Udarce je prejemala tam, kjer bi se ženska morala počutiti najbolj varna - v lastnem domu. Težki časi so na srečo za njo, a boleč spomin ostaja. “Žal mi je, da se nisem že prej odločila za ta korak - da se naučim braniti in se upreti nasilju. Hčerko sem vpisala k borilnim veščinam, razmišljam, da bi se ji pridružila tudi sama. Opažam namreč, da je v meni še veliko jeze. Najbolje, da jo vržem ven na treningih,” se je nasmehnila ta pogumna punca.

PETRA VIDRIH


Najbolj brano