Primorski dnevnik je bil časopis skupnosti, zdaj je glas prostora

Oba imata svoj sedež blizu morja. Oba berejo do hribov. Čeprav ni povsem res, njune bralce loči meja med Slovenijo in Italijo. Primorske novice imajo svoj sedež v Kopru, berejo pa jih po lepem delu zahodne Slovenije. Primorski dnevnik, ki ima sedež v Trstu, prodajajo zlasti v Italiji.

“Včasih pripravimo nekaj skupnih prilog, a to ni dovolj,” ocenjuje odgovorni urednik Primorskega dnevnikaDušan Udovič. “Menim, da bo v prihodnosti morala prevladati neka sinergija, kar velja za vse medije v našem prostoru.” A za zdaj je tako, da na Primorskem izhajata dva slovenska dnevnika. Starejši Primorski dnevnik (PD) bo 13. maja dopolnil 70 let.

Namesto svinca široka podpora

“Naši bralci so najrazličnejši ljudje, večinoma s Tržaškega in Goriškega. Berejo nas vsekakor vse do Kanalske doline. Nekaj bralcev imamo tudi po Sloveniji, predvsem v Ljubljani in v krajih takoj čez mejo,” razloži Udovič. Koliko ljudi bere PD? “Lahko rečem, da nekaj tisoč,” navrže urednik. Ali to pomeni dva, pet ali deset tisoč, si ne upa doreči.

Njegov urad je v vogalni sobi kamnite stavbe v tržaški mestni četrti Sv. Jakob. Kjer so bile nekoč učilnice Ciril-Metodove šole, so se po koncu druge svetovne vojne udomačili Primorski dnevnik ter razna podjetja in slovenske organizacije.

Stopnišče, ki povezuje štiri nadstropja, je široko. Strop je visok. A vseeno primanjkuje svežega zraka. Občutek zatohlosti dajejo razni arhivi in stari predmeti. V pritličju si lahko ogledaš linotipe, ki so ga za tiskanje časopisa uporabljali do začetka devetdesetih let. Še vedno diši po svincu.

“Nekoč smo bili časopis skupnosti, zdaj smo predvsem časopis tega prostora,” razmišlja Udovič. Ko je začel pisati, je PD poročal zlasti o dogajanju znotraj slovenske skupnosti v Italiji. Potem so padle miselne meje. Dnevnik je razširil svoje tematsko polje. Svinec in svinčeni časi so postali le spomin.

“Pred tremi leti, ko se je za nas začela kriza, smo šli na občino v Trst. Od vseh smo dobili podporo, od skrajne levice do skrajne desnice,” ponazori Udovič.

Najbolj jih jezi raznašalec

Ker jo Udovič omeni, je ni mogoče obiti. Kriza. Sedemnajst zaposlenih novinarjev dela le po tri tedne na mesec, zaradi dopustov in prepovedi zaposlovanja novih sil pa je dnevno v tržaškem uredništvu le po šest ali sedem ljudi. V ponedeljek jih je bilo “celo” devet. Ironično so se pohvalili, da so dosegli rekord. Trije so morali zapolniti dvanajst strani torkove športne priloge, ostali so morali urediti strani o italijanski in slovenski politiki, kulturi, tržaški kroniki ... Še dobro, da za strani o dogajanju na Goriškem skrbi trojica novinarjev iz uredništva v Gorici. Vsak dan ima Primorski dnevnik vsaj 20 strani. V povprečju vsak novinar poskrbi za dve.

“Bili so še težji časi,” preseneti Udovič. Pojasni, da časopisa še nikoli ni ustvarjalo tako malo novinarjev. “Res je, komaj dihamo... A z leti smo vzpostavili tako dobre stike z raznimi ustanovami, da ni nikogar, ki bi našemu časopisu privoščil propad.” Udovič verjame, da bo še vedno dovolj pomoči iz Rima oziroma dežele Furlanije Julijske krajine.

To pa po urednikovih zagotovilih ne pomeni, da oblastniki pogojujejo uredniško linijo. “Jaz odgovarjam predvsem bralcem. Nad mano je sicer podjetje, ki izdaja časopis, ampak njegov lastnik je Zadruga Primorski dnevnik, njeni člani - več kot dva tisoč jih je - pa so naši bralci. Mislim, da smo novinarji lahko ponosni na to, da nihče ne vpliva na nas.” Niti pred volitvami? “Takrat so stranke seveda pozorne na vsako vejico. Slišimo očitke, da smo bolj za ene kot za druge, ampak se motijo.”

Pogostejši so drugi očitki. “Bralci hitro protestirajo, če zgodaj zjutraj ne dobijo časopisa v nabiralnik,” opiše Udovič. “En raznašalec je pred kratkim imel nesrečo ponoči, zato nekaj rajonov zjutraj ni dobilo časopisa. Ljudje so klicali in protestirali, da so se mi tajnice zelo smilile.”

In vendar se ne zatika le raznašalcem. Tudi novinarji naredijo kako napako ...

Zmote, Milošević in OF

Marjan Kemperle je za Primorski dnevnik začel pisati leta 1972. Zapisan je kroniki, dnevnemu beleženju krajevnega dogajanja. “Nekoč smo bili zaprti vase,” reče Kemperle. PD je bil časopis Slovencev v Italiji. Nič drugega. “Zelo malo smo pisali o tem, kar je zadevalo italijanski del Trsta.” Tako je veljalo do sporazuma med Italijo in Jugoslavijo sredi sedemdesetih. “Osimo je pomenil zasuk. V Trstu je nastala Lista za Trst in mi smo veliko pisali o njej,” se spomni Kemperle. Z nasmeškom izreče italijansko reklo “peste e corna”. To pomeni, da so jo neizprosno napadali. “To je bila naravna posledica dejstva, da je bila Lista za Trst zelo nacionalistično nastrojena. Za nas na Primorskem dnevniku je bil tisti čas kot neko obujanje fašističnih dni.”

A z narodnjaštvom, priznava Kemperle, je časopis kdaj pa kdaj šel predaleč. “Pisali smo tudi proti mešanim zakonom,” se spomni. Ni bilo dopustno, da bi Slovenec ali Slovenka izbral italijanskega partnerja. “A brez mešanih zakonov danes ne bi imeli dovolj otrok v slovenskih šolah. Mešani zakoni nas rešujejo. Postali so trend, ki ga Primorski dnevnik ni zaznal.”

Je pa bilo drugače konec osemdesetih let, ko se je rušila Jugoslavija. PD se ni prepustil nostalgiji mnogih bralcev. Pastem ni nasedel. “Vedeli smo, kdo je Milošević. Nismo pa znali predvideti, da bo vojna,” spet prizna Kemperle.

Je pa zanimivo, da večjih zamer pri bralcih ni bilo. Kdor je bral PD, meni Kemperle, mu je pač slepo verjel: “To se je poznalo predvsem pred volitvami. Ljudje so čakali, kaj bo napisal Primorski dnevnik in se na podlagi tega odločali. Danes je popolnoma drugače. Ideologije ni več. Bralce zanima le novica kot taka, se pravi informacija.”

Za PD se vseeno zdi, da je na italijanskem političnem prizorišču bolj naklonjen levosredinskemu kot pa desnosredinskemu taboru. “So pa tudi jasni razlogi za to,” pojasni Kemperle. “Naš časopis izhaja iz tradicije OF. Tisto je naš humus. Ob tem pa je treba tudi povedati, da je desna sredina za Slovence v Italiji naredila bolj malo. Leva sredina pa je za manjšinske zahteve imela veliko več posluha. A tudi to se zdaj spreminja.”

Spreminja se tudi jezik. Lelja Rehar Sancin v tedenskem jezikovnem kotičku redno opozarja, da jezikovno znanje novinarjev in sodelavcev pada. Pozna se vpliv italijanščine. Zato naj bi v Primorskem dnevniku nek nov jezik, zamejščina, izpodrival slovenščino.

Tržaška jezikoslovka Matejka Grgič je bolj previdna: “Lahko se zgodi, da bralcu v Sloveniji kaka besedna zveza ne bo jasna, da pa ne bo razumel, o čem sploh govori članek, pa mislim, da se ne more zgoditi.”

Grgičeva meni, da je vpliv italijanščine neizbežen. “Medjezikovno stikanje je povsem običajen pojav in z njim ni nič narobe. Ampak ...” Jezikoslovka temeljito pojasni, da jezik v PD vse bolj odstopa od splošnopogovornega in poročevalskega jezika v Sloveniji. “Leta 1945 ni bilo večjih jezikovnih razlik med partizanskimi bilteni v Trstu in tistimi v Ljubljani. Zdaj pa je razlik vedno več. Kar načeloma ni napačno. Roman Čefurji raus! je v celoti zgrajen na teh jezikovnih odstopanjih. A tu je šlo za premišljeno izbiro avtorja, ki je želel doseči nek učinek. Odstopanja v Primorskem dnevniku pa žal niso sad nekih zavednih odločitev. Za temi odstopanji ni neke jezikovne politike.”

In vendar, to razumejo vsi, je PD neizbežno drugačen od ostalih slovenskih časopisov. Ker pač upoveduje pojave, ki so značilni za Italijo. Črički so v Sloveniji le živali, v Italiji so tudi privrženci politika in komika Beppeja Grilla.

“Vsi so malo zmedeni,” strne Dušan Udovič, ko se pogovor dotakne politike. Nekdanje delitve so preživete, vse več je nians. Številka dve (dva tabora, dva bloka, dve barvi...) izginja. Sta pa vsaj na Primorskem še vedno dva poročevalska sopotnika: Primorski dnevnik in Primorske novice.

PETER VERČ

---