Tako nekako gre citat, eden od mnogih, ki jih Georgi Gospodinov navaja v uvodu svojega najodmevnejšega romana Časovno zaklonišče; Beletrina ga je te dni ponatisnila, saj so v Sloveniji prav vse knjige letošnjega vileniškega nagrajenca razprodane. Misel iz naslova, da je človek edini časovni stroj, ki ga imamo na voljo, je menda iz publikacije Proti utopijam iz leta 2001, ki jo podpisuje Gaustin. Gaustin? Da, Gaustin. Baje se prvič pojavi v Gospodinovih kratkih zgodbah leta 2001 ... in potlej ostane vse do danes. A govoriti, da je Gaustin zgolj lik, se zdi nenavadno. Beseda čudno je še boljša. Ko enkrat bralec izve za Gaustina, vstopi Gaustin v naše življenje. In potlej ga srečuješ, slišiš in bereš marsikje.

Pogovor je potekal na vroč poletni dan v celovški kavarni. K razbeljenemu ozračju je prispevala tudi nedavna policijska akcija na antifašističnem taboru mladine v simbolnem kraju koroškega upora med drugo svetovno vojno - na Peršmanovi domačiji, nedaleč od njene rodne Lepene. V kraju spomina je razstavljen taboriščni plašč njene babice, o kateri Maja Haderlap pripoveduje v Angelu pozabe.