Rdeči nagelj, ki kljubuje sredi razbitin

V izbor najboljših, najbolj značilnih leposlovnih katalonskih del sta Simona Škrabec in Jaume Subirana na prvo mesto postavila delo pisateljice Mercè Rodoreda (1908-1983), ki je šele v sedemdesetih letih, ko se je položaj katalonskega jezika in kulture počasi začel normalizirati, dosegla priljubljenost, kakršno si njena literatura zasluži. Slavni kolumbijski pisatelj Gabriel José García Márquez je njen roman Diamantni trg leta 1983 označil kar za “najlepši roman, objavljen v povojnih letih na celotnem ozemlju Španije”.

V antologiji so dobili mesto tudi eden najbolj cenjenih in branih katalonskih pripovednikov Jesús Moncada (1941-2005), pesnik Francesc Parcerisas (1944), pisatelj in pesnikBiel Mesquida (1947), pesnice Maria-Mercè Marçal (1952-1998), Maria Josep Escrivà (1968), Mireia Calafell (1980) in Sònia Moll (1974), pisatelji Quim Monzó (1952), Jaume Cabré (1947), Joan-Lluís Lluís (1963), Manuel Baixauli(1963), Jordi Puntí (1967), Francesc Serés (1972), pisateljice Gemma Ruiz (1975), Tina Vallès (1976), Marina Garcés (1973) in Cristina Massanés (1965), dramaturginja Anna Maria Ricart (1968), kuharica Maria Nicolau (1982), avtorica vodiča po kuhinjskih spominih, ki se je v katalonščini prodal v več kot 35.000 izvodih, ter vsestranski umetnik Perejaume (1957).

Jaume Subirana: Založniška velesila

Barcelona je že desetletja prestolnica založniške industrije, skupaj z glavnim mestom Mehike in seveda Madridom. Hkrati je to mesto neizpodbitno tudi središče katalonskega založništva. Poročilo Narodnega sveta za kulturo in umetnost (CONCA) potrjuje, da je leta 2023 v Kataloniji delovalo 668 založniških hiš, medtem ko Federacija španskih založnikov za to isto obdobje navaja celo višjo številko, in sicer 885 založb z dokazano dejavnostjo. Pri tem je po podatkih izšlo kar 40.000 naslovov, skupno v 111 milijonih izvodov. Založništvo daje delo kar 18.000 zaposlenim. Založniki s prodajo knjig zaslužijo več kot 1,5 milijarde evrov na leto. Od vsega izdanega se v sami Kataloniji proda za 599,95 milijona evrov knjig v katalonščini in za 278 milijonov v španščini, kar predstavlja 54 odstotkov vsega knjižnega izkupička v Španiji. Podatki kažejo tudi, da ima kar 52 odstotkov vseh španskih založb sedež v Kataloniji in da tu izide kar 70 odstotkov španske produkcije otroške in mladinske književnosti, pa tudi stripov. Takšna založniška produkcija predstavlja veliko večje število izdaj kot v deželah s podobnim številom prebivalstva, kot so na primer Grčija s 7000 knjigami na leto, Švedska s 4000 ali Latvija, v kateri jih izide 2000. Leta 2022 je bilo med prebivalci Katalonije 68 odstotkov bralcev, kar je sicer več kot v preostanku Španije in vsaj približno podobno povprečju Evropske unije. Ne smemo pa prezreti dejstva, da je le 23 odstotkov knjig, ki se prodajo v Kataloniji, napisanih v katalonščini, kar se nobeni španski vladi do sedaj še ni zdel pomemben podatek. Omeniti je treba še eno zanimivost zadnjih let: pojavilo se je na tisoče bralcev, ki najraje preberejo kar katalonske prevode del, ki so izvorno izšla v španščini. To se je zgodilo na primer z uspešnicami Fernanda Aramburuja, Matilde Asensi ali Carlosa Ruiza Zafóna.

(Odlomek izbrala in prevedla Simona Škrabec)

Tako žalosten sem ...

“V Rodoredini črtici je opis povsem nepomembnih podrobnosti ujel utrip sredozemskega vrveža. Sredi živahnega utripa je vedno prisotna tudi neka žalost, a nič ne more uničiti lepote, želje po življenju, volje do spreminjanja sveta. Zato žalost tu ni razočaranje ali nemoč, temveč ploden prostor, iz katerega raste sla po izražanju in preoblikovanju. Katalonska kultura je tak temno rdeč nagelj, ki nekako vendarle kljubuje sredi razbitin sveta, v katerega ni več enostavno verjeti. Zato poberite semena med smetmi, spravite jih v škatlico vžigalic, kot bi storil navihani Quimet, in gotovo vam bodo vzklila ob najbolj nepričakovani priložnosti!” ob odlomku iz črtice Pegatke (1979) pisateljice Merce Rodoreda v poglavju Tako žalosten sem ... zapiše Simona Škrabec.

“Razvoj katalonske literature v 20. stoletju je izjemno zanimiv,” nadaljuje v poglavju Rože na severnem tečaju. Katalonski narod in kultura sta po državljanski vojni ujeta v dvojno zanko. “Prva je ideološke narave. Dejstvo je, da je bila Katalonija v celoti del republikanske cone, da so bile na tem območju močno, prevladujoče prisotne socialistično usmerjene skupine, ki so obsegale vse odtenke od najbolj skrajnih anarhističnih organizacij do zmerne levice. Vsi ti so vojno izgubili, in njihova usoda kot nasprotnikov režima, ki je nastopil z zmago Francovih čet, je bila zapečatena, imenovala se je pregnanstvo. Toda katalonskim umetnikom je bil nadet dvojni jarem. Leta 1939 se rodi Španija kot domovina, ki priznava en sam narod in en sam jezik. 'Če si Španec, govori špansko,' ožigosajo falangisti stene hiš na ulicah uporniških mest.”

“Katalonska književnost šele zdaj doživlja soočenje z lastnim obrazom, kakršnega je večini malih evropskih narodov prinesla romantika.”

Simona Škrabec

sourednica antologije

To geslo ostane veljavno tja do leta 1974, ko diktator umre, a se kljub pritiskom nikoli ne uveljavi povsem. “Počasi se tako ideološka kot nacionalna cenzura omehčata in počasi se začnejo pojavljati knjige, organizacije, gibanja, s pomočjo katerih se ohranita in razvijata katalonska jezik in kultura, s tem pa se krepi narodna zavest, ki ostaja neprekinjeno prisotna vse do danes. Toda problem ni le v ohranjanju zavesti o pripadnosti lastnemu jeziku in skupnosti, temveč je za pisatelja, umetnika problem drugje. Gabriel Ferrater izraža zaskrbljenost, kako ohraniti v trenutkih skrajne ogroženosti za obstoj umetnosti nujno raven avtonomije in ločenost od akutnih političnih vprašanj, kako se upreti skušnjavi, da bi literatura zdrsnila na raven revolucionarnih in nacionalističnih pamfletov. Jim je to uspelo? O, seveda, pa še kako,” je prepričana Simona Škrabec.

Kamenček v čevlju

Pesnik stopi v prazno stanovanje, se iz plašča preobleče v star pulover in večerja pred televizorjem, pri tem pa brezvoljno lista po časopisu, vstane, odpre in spet zapre prazen hladilnik. V zbirki Tihožitje z otroki (2000) Francesca Parcerisasa odpade še zadnja iluzija zavetja, v poglavju Kamenček v čevlju piše Simona Škrabec. “Praznina je povsod, čutiti jo je celo v lastni sobi, kjer so zaradi piša vetra slike obvisele postrani. Kakšen je šele svet, ki se razteza onstran teh varnih sten? To je bistveno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, če govorimo o katalonskem pesništvu zadnjih desetletij. Eno najbolj perečih, nerešenih vprašanj današnje španske države je zagotovo vprašanje katalonske identitete. Ni čisto jasno, s čim naj se človek poistoveti, da se bo čutil pripadnika narodove skupnosti, niti znotraj same avtonomne pokrajine, ki nosi ime Katalonija, kaj šele kakšen je odnos do katalonskega naroda na Balearskih otokih ali v Valencijski deželi. Je jezik tisti, ki naj zagotavlja enotnost? Najbrž že. Toda treba je podrezati še nekoliko globlje - ali je jeziku mogoče najti skupno zgodovino in prihodnost, utopično projekcijo? Je mogoče idealno predstavo o narodu združiti z dejansko resničnostjo? A bistveno za razumevanje sodobnega katalonskega pesništva je dejstvo, da se iz takšne nepremagljive, trajajoče nedorečenosti, ki ji ni videti konca, rojeva tesnoba. Katalonija je ena tistih evropskih dežel, kjer je nelagodje bivanja v svetu, ki zaznamuje zavest modernega človeka, najti povsod. 'Kdo sem?' ni samo retorično vprašanje, ki bi kot črv glodalo v notranjosti posebej občutljivih ljudi, temveč nekaj tako resničnega kot kamenček v čevlju, ki ga ni in ni mogoče spraviti ven, tako da je boleč prav vsak korak.”

V katalonskem primeru ne gre za vprašanje pesnikovega prostora v družbi, nadaljuje Škrabec, temveč je izrazito poudarjeno vprašanje identitete skupnosti, ki ji pripada. Vendar je takšnemu zaključku mogoče dodati tudi opombo pod črto. “Katalonska književnost šele zdaj doživlja soočenje z lastnim obrazom, kakršnega je večini malih evropskih narodov prinesla romantika.”