Človek je edini časovni stroj

Tako je Gaustina že kar začutila in slišala nesojena avtorica intervjuja, ki bi ga morali brati na teh straneh. Ko se je po višji sili, ki je že junijsko prilogo preprečila, da bi Georgi Gospodinov odgovoril na nekaj vljudnih vprašanj ob novici o nagradi Vilenica, znova pripetilo, da se je tudi višja sila vrnila s poletnih počitnic in se avtor po dani pisni obljubi v elektronski pošti ni odzival na prošnje, je novinarka vedela. Na delu je bil Gaustin. Človek, ki “ne pripada ničemur v današnjem svetu”, kot je Gospodinov o njem zapisal v kratki zgodbi, nedvoumno naslovljeno Gaustin. Gaustina je preteklost izjemno privlačila in tako je tudi z letošnjim vileniškim laureatom, ki zase pravi, da je človek, ki ljubi včerajšnji svet.

Najsvetlejša zvezda bolgarske literature

Za vse bralke in bralce, ki neradi sprašujejo umetno inteligenco in še manj guglajo ali pa nimajo ta hip pri roki naše junijske vileniške priloge, naj na kratko nanizamo nekaj podatkov o velikem bolgarskem sodobnem pisatelju. Še to jesen bo pri Cankarjevi založbi izšla zbirka kratkih zgodb In druge zgodbe, ki jih je v slovenščino tako kot druga Gospodinova dela iz bolgarščine imenitno prevedel Borut Omerzel, ki te dni sklepa spremno besedo k omenjeni izdaji. Zato smo si nekaj stavkov o velikem literatu izposodili iz kritike Aleša Debeljaka, ki je o zbirki pisal v ameriški reviji Welt Literature Today: “Georgi Gospodinov (r. 1968) je verjetno najsvetlejša zvezda med bolgarskimi literati, ki so odraščali v devetdesetih letih, torej v času prehoda iz komunizma v prosti trg in demokracijo. Literarni znanstvenik na Bolgarski akademiji znanosti in urednik kulturne revije v rodni Sofiji je avtor, ki združuje osupljiv humor in intelektualno iznajdljivost. Njegovo pisanje enako črpa iz Borgesovih pripovednih iger in iz surovega realizma pred- in pokomunističnega vsakdana.”

“Še nihče ni izumil plinske maske in bombnega zaklonišča, ki bi varovala pred časom.”

Gaustin

Časovno zaklonišče, 1939

In še o zgodbah: “Značilna je zadržana ironija, samoironija in subtilen humor, ob tem pa resna obravnava temeljnih vprašanj: zahodna metafikcija se srečuje z vzhodnoevropsko metafiziko. Zgodbe Georgija Gospodinova so polne presenečenj, domiselnih zasukov in privlačnega jezika, njihovo bistvo pa je iskanje odrešilne distance v razmerju do grde neposrednosti dejstev. Ta dejstva so največkrat vezana na bližnjo zgodovino regije - politično diktaturo, občutek kulturne manjvrednosti in socialno zaostalost.” Debeljak v kritiki sicer piše o zgodbah, a vse to dejansko velja tudi za ostala dela.

To je ekstremno na kratko o Gospodinovu, ki že nekaj mesecev po svetu predstavlja novo knjižno delo Vrtnar in smrt, izjemno osebno pripoved o spremljanju umiranja očeta, iz katerega pa kar žari toliko življenja, da gre v resnici za knjigo “botanike življenja”, “romaneskni vrt” ali pač delo “botanike melanholije”, po katerem se bralec počuti ... no, da ni edini. Zato ne preseneča, da je že preveden v mnoge jezike in da, recimo, imajo v Španiji že četrti ponatis.

Danes imamo v Omerzelovem prevodu v slovenščini pisateljev prozni prvenec Naravni roman iz leta 1999 (pri nas ga je izdala Beletrina leta 2005), s katerim je že osvojil bralstvo doma in v tujini. Pri nas mu je sledila Fizika žalosti, bolgarski roman leta 2011, ki, kakor nam je sporočil Omerzel, velja za enega od dveh stebrov bolgarske sodobne književnosti, je v njegovem prevodu s pomočjo iste založbe tudi med slovenske bralce leta 2015 naselil Gaustina.

Roman Časovno zaklonišče, ki je zaslovel kot bolgarska knjiga leta 2021, zatem pa osvojil še italijansko strego in leta 2022 - že po izidu slovenskega prevoda istega leta - še mednarodnega bookerja. In istega leta so ga tudi nominirali za Nobelovo nagrado za literaturo. V Časovnem zaklonišču je Gaustin že skrivnostni zdravnik, modrec, ki v Švici odpre edinstveno kliniko za preteklost, namenjeno pacientom z Alzheimerjevo boleznijo: v različnih nadstropjih s pomočjo starih predmetov, glasbe, časopisnih novic natančno rekonstruirana posamezna desetletja 20. stoletja.

Kaj pa Gaustin?

Borut Omerzel nam je o Gaustinu sporočil slednje: “Že leta 2001 se v prvi zbirki zgodb In druge zgodbe pojavi njegov literarni dvojnik, njegov alter ego - Gaustin. Kot pravi literarna kritičarka in literarna zgodovinarka Milena Kirova, je v tej zgodnji prozi čutiti nedvoumne izzive devetdesetih let, le da sta se njihovo vznemirjenje in socialni naboj že umirila.

Motivi gluhote in slepote kot metafore drugačnega znanja rastejo: ostali bodo tudi v prihodnje ter se bodo v romanih v obeh prihodnjih desetletjih vedno močneje reproducirali. Zdi se, pravi Kirova, kot da prozaist Gospodinov piše eno in isto knjigo, prenašajoč podobe, motive in probleme iz besedila v besedilo.”

Z nemalo ironije bi lahko zapisali, da je Gospodinov prenesel tudi naš junijski problem v pozni avgust, ko smo bili dogovorjeni, da si bomo v “polomljeni angleščini” izmenjali nekaj vprašanj in odgovorov, a kaj, ko je višja sila zaradi nalivov prekinila dopust, a ni ostala doma, da bi si malo odpočila od nevšečnosti. Ne! Veselo na delo. Očitno niti modrec Gaustin ne ve vsega, saj njegova misel, da ni mogoče dvakrat vstopiti v isto zgodbo - ja, ja, izposodil si jo je iz budizma -, očitno ne zdrži. Spet smo tam. A ker imamo tudi mi nekaj časovnih zaklonišč, smo pobrskali med tistimi, ki so še odprta, prijazna, varna ... in dovoljena.

Naš nekdanji sodelavec, zdaj odgovorni urednik kulturnega spletnega portala AirBeletrina, Andraž Gombač, se je z Gospodinovom pogovarjal pred dvema letoma, ko je bil bolgarski književnik gost festivala Fabula. Iz njegovega intervjuja smo z dovoljenjem izluščili nekaj vsebine, s katero lahko nesojenega sogovornika približamo še bralcem obeh primorskih dnevnikov.

Zakaj Alzheimerjeva bolezen v Časovnem zaklonišču? “Ker je te bolezni vse več, soočamo se že s pandemijo. Kar je neizbežno. Družba je čedalje starejša, ljudje živimo vse dlje, iz znanosti pa vemo, da se po osemdesetem letu starosti znaten delež prebivalstva mora soočiti z Alzheimerjem. Prej ali slej bomo torej živeli v družbi, ki jo bo pomembno oblikovala ta bolezen. Prinaša enega glavnih strahov, ki preganja večino med nami - da bomo izgubili spomin, s tem pa tudi identiteto. Je grozna bolezen. Za povrh je povezana s preteklostjo, ki je danes še pomembnejša kot nekdaj. Vsi govorijo o preteklosti, uspevajo celo ideologije, oprte na preteklost. Nekdanje komunistične ideologije v naših državah so bile zazrte v svetlo prihodnost, zdaj pa nas populistične ideologije prepričujejo, da moramo biti ‘great again’, spet veliki.”

Katera skrajnost je bolj zdrava? “Nobena. (smeh) Vsekakor je bolj zdravo, če preteklost pustiš v preteklosti. V spominih, zato so pa tako pomembni. Zanimivo, običajno mislimo, da v preteklosti živi, kdor se pogosto zateka v spomine. Ne, s spominjanjem preteklost držimo na distanci. Šele če izgubiš spomin, te preteklost povozi, ne moreš je več ločiti od sedanjosti. To je nevarno. Zdravo je vedeti, kje je kaj, kaj sodi kam. Normalno je, da se spominjamo preteklosti, to počnemo vsak dan, večkrat na dan - a znati moramo tako vstopiti tja kakor se tudi vrniti nazaj, biti v sedanjosti.”

Pa Gospodinovu to zlahka uspeva? “Ne zlahka. Zavedam se tudi, da s staranjem vse več časa preživim v sobah preteklosti. Dokler smo mladi, nimamo veliko za sabo, zato smo več v sedanjosti in prihodnosti. Potem pa je soban preteklosti vse več in več. Zapeljujejo nas, da se dlje zadržujemo v njih. Mogoče je to normalno človeško stanje. A pomembno se je zavedati, da živimo zdaj … in obenem misliti na prihodnost. Na otroke. Zaradi njih se je vredno boriti za prihodnost. Omogočiti znosne razmere naslednji generaciji. Zdaj pa živimo v strahu pred prihodnostjo, hromi nas tesnoba, občutek imamo, da je prihodnost ukinjena.”