Prihodnost zdaj že 40 let
“Jutro je zbudilo odmeve/ novih žarkov,/ novih pogledov, novih prihajanj. // Bila je pozabljena noč.” Tako v pesmi Vračanja piše Aleksander Peršolja, pobudnik vileniškega festivala, ki bo drevi v sežanskem Kosovelovem domu predstavil najnovejšo pesniško zbirko Pred mostom. V preteklosti je bil večkrat kritičen do oddaljevanja festivala od Krasa v smeri prestolnice, a vse se spreminja - kdaj tudi k sreči! -, zato mu bodo za zasluge podelili poseben jubilejni vileniški kristal.
Kakor je obljubil novi predsednik Društva slovenskih pisateljev Marij Čuk, se namreč Vilenica z več dogodki vrača h koreninam, povsem fizično in geografsko na Kras, kakor je razvidno tudi iz letošnjega programa. Novost jubilejnega srečanja je - poleg posebnega in zasluženega kristala Aleksandru Peršolji - tudi izbor povabljenih literatk in literatov, ki so vsi že nekdanji vileniški nagrajenci. Temu primeren je tudi letošnji zbornik, ki ga je uredil Aleš Učakar in vsebuje tako predstavitvi letošnjega nagrajenca Georgija Gospodinova in avtorice v središču Maje Haderlap kakor intervjuje z letošnjimi gosti ter seznam doslejšnjih festivalov z nagrajenci, gosti in ostalimi podatki, skratka nekakšno vileniško bi(bli)ografijo.
Spomnimo, že leta 1985 je na Društvo pisateljev poklical pesnik s Krasa Aleksander Peršolja, ki je pri zamisli o festivalu že imel podporo sežanske občine. Prisluhnil mu je Veno Taufer, takratni tajnik Društva slovenskih pisateljev, zato je obveljal za nekakšnega očeta festivala, danes pa vemo, da ni nič nemogočega, da sta očeta dva.
40 let nagrad Vilenica
2025 - Georgi Gospodinov, Bolgarija
2024 - Miljenko Jergović, Hrvaška/BiH
2023 - Ottó Tolnai, Madžarska/Srbija
2022 - Amanda Aizpuriete, Latvija
2021 - Josef Winkler, Avstrija
2020 - Mila Haugová, Slovaška
2019 - Dragan Velikić, Srbija
2018 - Ilija Trojanow, Bolgarija/Nemčija
2017 - Jurij Andruhovič, Ukrajina
2016 - Dubravka Ugrešić, Hrvaška/Nizozemska
2015 - Jáchym Topol, Češka
2014 - László Krasznahorkai, Madžarska
2013 - Olga Tokarczuk, Poljska
2012 - David Albahari, Srbija
2011 - Mircea Cărtărescu, Romunija
2010 - Dževad Karahasan, Bosna in Hercegovina
2009 - Claudio Magris, Italija
2008 - Andrzej Stasiuk, Poljska
2007 - Goran Stefanovski, Makedonija
2006 - Miodrag Pavlović, Srbija
2005 - Ilma Rakusa, Švica, in Karl-Markus Gauß, Avstrija
2004 - Brigitte Kronauer, Nemčija
2003 - Mirko Kovač, Hrvaška
2002 - Ana Blandiana, Romunija
2001 - Jaan Kaplinski, Estonija
2000 - Slavko Mihalić, Hrvaška
1999 - Erica Pedretti, Švica
1998 - Péter Nádas, Madžarska
1997 - Pavel Vilikovský, Slovaška
1996 - Adam Zagajewski, Poljska
1995 - Adolf Muschg, Švica
1994 - Josip Osti, Bosna in Hercegovina
1993 - Libuše Moníková, Češka/Nemčija
1992 - Milan Kundera, Češka
1991 - Zbigniew Herbert, Poljska
1990 - Tomas Venclova, Litva
1989 - Jan Skácel, Češka
1988 - Péter Eszterházy, Madžarska
1987 - Peter Handke, Avstrija
1986 - Fulvio Tomizza, Italija
Eden najstarejših
“Festival Vilenica je eden najstarejših neprekinjeno delujočih mednarodnih literarnih festivalov v Evropi. Festival z veliko in komajda predstavljivo dediščino je skozi čas premogel energijo, dinamiko in atmosfero, ki so se spreminjale glede na družbenopolitično dogajanje pa tudi glede na usmeritve posameznic in posameznikov, ki so festival vodili,” v uvodniku v letošnjem vileniškem zborniku ugotavlja Gregor Podlogar, predsednik žirije festivala Vilenica.
Obenem opaža, da za razliko večjih mednarodnih festivalov Vilenica ni nikoli imela veliko zunanjega občinstva: “Vilenica je bila vedno insajderski festival. V tem je bil ta festival poseben, saj je stavil na povezanost povabljencev, na medsebojna osebna srečanja avtoric in avtorjev, na spontano formiranje literarne skupnosti, ki zaživi na festivalu in se ohranja še pozneje. Kdor je bil kdaj del te festivalske skupnosti, to ve. V večini izvedb je v času festivala namreč nastala spontana druščina, skupnost avtorjev, prevajalcev, urednikov, kritikov, promotorjev, založnikov, teoretikov idr., ki je nekaj dni bivala na Krasu in poslušala, razpravljala ter spoznavala literarne svetove, hkrati pa širila glas literature navznoter in navzven: na desetine avtoric in avtorjev je bilo prevedenih v slovenščino, tudi knjižno, in obratno, na desetine slovenskih avtoric in avtorjev je bilo prevedenih v tuje jezike. Zato ima beseda srečanje, ki je v uporabi že od nastanka festivala, ključno mesto znotraj festivala, je njegovo vezivno tkivo.”
Kakor smo že v junijski prilogi omenili, so bili leta 1986 vzgibi za festival predvsem odpiranje vrat slovenski literaturi ter obenem širiti, spoznavati in se povezovati s književnostjo srednjeevropskega prostora. Danes je Vilenica pred novimi izzivi, kakor je vsa književnost in so vse veje umetnosti ter kakopak družba v najširšem smislu. Krasni novi svet v prihodnost drvi z novimi pravili.
“Festival bo moral v prihodnje še najprej odkrivati odlično literaturo, zanimive avtorice in avtorje, to je bilo vedno njegovo prvo poslanstvo in mora kot vodilo ostati tudi v prihodnje. Ob tem mora festival ohranjati in gojiti svojo literarno skupnost, ki je med drugim obrodila pomembne sadove v mednarodnem prostoru,” piše Podlogar. In poudarja: “Treba bo poiskati tudi načine za odzivanje na vse večjo prisotnost digitalnega sveta, novih medijev in umetne inteligence. Prihodnost je zdaj.”
