To je čas, bolj kot katerikoli čas, potreben Vilenice.
To je čas, bolj kot katerikoli čas, potreben Vilenice. To je čas suhe orumenele trave na rdečem obzorju, ki ga preplavlja kri slepote oblastniške lakote, pohlepa, samozadovoljenja lastne slepljive moči, kot da bi človeštvo zavrglo nauk zgodovine, brisalo spomin in se utapljalo v naslado smrti. Seveda drugega. Drugačnega. Sovražnika. Sovražnik mora biti in če ga ni, ga je treba ustvariti, roditi, mu vdahniti življenje in na koncu uničiti.
Kam gre tako obarvan svet? Odet le v črno-bele obleke, le v ali za ali proti, le v naš in njihov. Vmesnega prostora ni več, je le delitev duha na tam in tu, na izključujoče ideologije brez stičnih točk, na politiko ostrine in populističnih puhlic, so le še geopolitični zidovi, razdeljevanje svetovnega zemljevida med jedrskimi velesilami, rušenje, agresija, dvojna merila, moralna mizernost. Kaos.
To je čas, bolj kot katerikoli čas, potreben Vilenice.
Odkar človek pomni, da je prišel na ta svet, je umetnost tista, ki ga utemeljuje in osmišlja. Umetnost je previharila viharje zgodovine in je iz vsake teme izšla kot zmagovalec. Ker je umetnost resnica. Ker je umetnost iskreno zrcalo družbe in človeka v njej. In letošnji gostje so prav tako kot udeleženci vseh štirideset vileniških let varuhi resnice. Borci za svet brez hinavščine.
To je čas osamljenosti, ravnodušja, alienacije. To je čas premoči virtualnega nad resničnostjo. Je čas krhanja čustvovanja, solidarnosti, sočutja. Je čas robotizacije človeka. Je čas laži in besed, ki niso več besede, spremenile so se v hlad brez duše. Tudi človek se je poplitvil, je le lutka v rokah tistih, ki naj bi vodili svet in tlakovali pot v vprašljiv jutri. A tem, ki se sestajajo v razkošnih palačah in enosmerno določajo carine, sankcije, kazni, oboroževanje, parametre življenja, ni mar za človeka, stisko, trpljenje, žalost posameznika in skupnosti. Kje si, evropski človek? Bi kriknil Srečko Kosovel.
To je čas, bolj katerikoli čas, potreben Vilenice.
Ker je Vilenica glasnik, zagovornik in buditelj človekove vesti. Vilenica je upor zoper brezčutnost. Na svetu vendarle ni vse tako črnogledo in senčno, je tudi perspektiva svetlejših in čistih razsežnosti. Le prisluhniti je treba brezmejnim raznolikostim človeka in njegove duše, enkratnosti slehernega, kot je enkratno življenje. Zato Vilenica ni le festival evropskih in svetovnih literarnih tokov in dosežkov. Vilenica je nadčasovna moč, ker prinaša v prostor glas. Glas nas vseh in ta glas se širi in glasnikuje s silovito silo umetnosti. Odkar človek pomni, da je prišel na ta svet, je umetnost tista, ki ga utemeljuje in osmišlja. Umetnost je previharila viharje zgodovine in je iz vsake teme izšla kot zmagovalec. Ker je umetnost resnica. Ker je umetnost iskreno zrcalo družbe in človeka v njej. In letošnji gostje so prav tako kot udeleženci vseh štirideset vileniških let varuhi resnice. Borci za svet brez hinavščine. Za dostojanstvo človeka. Z močjo poezije prinašajo med nas zlato zrno lepote in bližine. Miru in svobodne ustvarjalnosti. Zato je umetnost nevarna. Je revolucionarna. Je osvobajajoča. Kdor se sooča in vpija umetnost besede, je upornik zoper zlo.
Letos smo se pri Društvu slovenskih pisateljev skupaj z žirijo odločili za butično izvedbo te izjemne prireditve. Med množico vrhunskih dogodkov in dogajalnih okvirov pa ne morem mimo dejstva, da je izvir Vilenice Kras. Na Krasu je iz podzemnih globin privrela na površje Ideja. Ta ideja je živa in nepogrešljiva, je tudi podoba teritorija, ki povezuje slovenski kulturni in jezikovni prostor, čezmejnost, Evropo in svet. Letošnje srečanje se z mnogimi dogodki spet vrača k studencu in tako uresničuje mojo vizijo - več središča na obrobju in več obrobja v središču. Več stika z ljudmi, ker je poezija za ljudi. Poezija ni akademsko odmaknjena in le za izbrance. Namenjena je nam in vsakomur. Prisluhnimo ji in soustvarjali bomo človeško plemenito obarvano bivanje, svet brez prevelikih bodečih trnov.
Prisluhnimo Vilenici, ker je to čas, bolj kot katerikoli drugi čas, potreben Vilenice. S svojo prisotnostjo bomo potrdili zavezanost srečevanju, strpnosti, dialogu.