Glas natančnosti, etične domišljije in sposobnosti bližine
Ana Svetel je ena tistih literarnih ustvarjalk, ki bralca z opombo, da so vse zgodbe izmišljene, spravi v nerazumno stanje zanikanja, saj so preresnične, da bi ne bile tudi naše. Pri branju njene poezije pa se mladi in manj mladi znajdemo med vrsticami, med verzi, kakor bi nas pesnica vtkala z nitjo iz občutij, dvomov in nekakšnega občega DNK dobe človeštva, v kateri je vse več mraka. In ko žarki pronicajo, morajo biti opaženi. Tudi zato ne preseneča, da je prva slovenska prejemnica nagrade Srednjeevropske pobude na Vilenici prav Ana Svetel.
Tako se v kratki zgodbi Dekalog iz zbirke Dobra družba, ki je leta 2019 izšla pri LUD Literatura, šofer, eden tistih s portala za izmenjavo prevozov prevozi.org, huduje: “Novinarji so posebna vrsta človeške zalege. Najslabša vrsta. Najhujše pa so komunistične riti z nacionalke. Da me ena smrklja novinarska tako nadleguje. Odprl sem računalnik in dopisal: NA PREVOZIH NISO ZAŽELENI NOVINARJI. Potem sem dodal še: IN NOVINARKE.” Voznika, ki ga moti to in ono, z natančnimi pravili, ki jih mora upoštevati vsak, ki bi se želel peljati z njim, je gotovo že vsak srečal. Ali pa ga prej ali slej bo. In tako se zdi tudi za ostale like, ki se v njenih zgodbah izpisujejo kakor naši znanci, znanci znancev, prijatelji, prijateljica od sestrične ali sosed, ki je, ma, stoprocentno, ravno tak kakor profesor v zgodbi Alzacija iz zbirke Steklene stene, ki je pri Beletrini izšla lani.
Kot je zapisal predsednik žirije Aljaž Koprivnikar, je Ana Svetel (1990, Maribor) “avtorica, ki senzibilnost in antropološki posluh zgošča v prepoznavno poetiko lucidnega premisleka in zadržane nežnosti. Pesnica, prozaistka in antropologinja je v literaturi in znanosti zavezana enaki metodi: natančnemu opazovanju sveta in odgovornemu preoblikovanju izkustva v jezik”. V nadaljevanju objavljamo Koprivnikarjevo utemeljitev v celoti, ki je tudi nekakšen smerokaz po literaturi letošnje nagrajenke SEP.
Zakaj bi omenjali Lampeduso?
Privzemimo, da na to pesem ne bodo neposredno vplivali
begunci ali njihove krste na Lampedusi niti švedska trgovina
z orožjem ali evropsko sprenevedanje o vrednotah,
privzemimo, da se bo ta pesem, v naši lepi meščanski maniri,
ukvarjala z bolj profanim: s čajem in cigareto,
z nakazanim razmislekom o smislu in seveda,
kot vedno, z literarno kritiko, privzemimo,
da se bo ta pesem ukvarjala z intertekstualnimi referencami,
kar bo zagotovo olajšalo izbiro znancev vsem tistim,
ki jih bodo pravilno prepoznali, privzemimo, da se bo ta pesem
dotaknila tudi pesništva na splošno, meta poezija kot meta čaj,
priporočljivo pred spanjem, ker mlade načitane Evropejce
rada daje nespečnost, privzemimo, da bodo to pesem
nekoliko starejši načitani Evropejci označili za lucidno
ali jasno artikulirano, s tem se bodo pesmi odprla vrata
na literarce in v objave, potikala se bo kot prežvečen čigumi,
ljudje bodo rahlo prikimavali, ker bodo zaznali notranjo poetiko,
tako bo ta pesem avtorja ali avtorico, bodimo vendarle korektni,
preobrazila v nekoga, ki se mu bodo znanci
za odtenek bolj široko nasmihali,
avtor ali avtorica bo sprva še nekoliko negotov/a,
ker se je vendar zgolj uspešno izognil/a omenjanju Lampeduse,
ki bi jo vendar, to avtor ali avtorica po tihem ve,
moral kdo omeniti, vendar bo začetna negotovost
kmalu odplavala na krilih nenadnega uspeha,
avtor ali avtorica bo končno spoznal/a,
da z begunci v pesmih sočustvujejo
le gospodinje, začetniki in diletanti.
Ana Svetel iz zbirke Lepo in prav, Lud Literatura, 2015
Razpiranje bivanjskih vprašanj in sposobnost poslušanja sveta
“V poeziji se je njen glas najprej izrisal v zbirki Lepo in prav (LUD Literatura, 2015), ki prehaja med hrepenenjem po skladnosti in zavestjo rapsodične razprtosti - med domom in severom, med spominom in pričakovanjem, med milino in rezom. Sever je pri tem pomenil topos oddaljenosti, glasba pa zavetje ritma; iz tega je nastala govorica, ki ne olepšuje, temveč razpira razpoke identitetne lege, jih prevede v jasen verz in pomembno uči, kako “razumeti nazaj in živeti naprej”.
V pesniški zbirki Marmor (Beletrina, 2022) se ista metoda zaostri v poetiko pozornosti: iz “malih reči” - rožičev, lubenice, aerosolov in fotonov - se izluščijo uvidi o telesnosti, ranljivosti in deljenem zraku. Preplet z glasbo, kiparstvom in literaturo pri tem ni zgolj ornament, temveč način mišljenja, metoda; zbirka ohranja erudicijo in zračnost obenem in utrdi idiom, ki misel destilira v podobo in iz podobe znova odpira misliti. V tem prepoznavamo poezijo, ki brezkompromisno odpira bivanjska vprašanja - kjer se misel destilira v podobo in iz podobe ponovno izpelje misliti -, pri čemer gre izpostaviti, da je avtorica za svojo prvo pesniško zbirko bila nominirana za najboljši prvenec, Marmor pa je bil med finalistkami Veronikine nagrade, kar potrjuje ne zgolj njeno priljubljenost med bralstvom, temveč tudi sprejem v literarni kritiki.
Ko avtorica preide v prozo, ohrani isto natančno čutilo in etično pozornost, saj se ista sposobnost poslušanja sveta - preizkušena tudi v njenem raziskovalnem delu v etnologiji in kulturni antropologiji - razpira tudi v njenih proznih legah. Že v svojem proznem prvencu Dobra družba (LUD Literatura, 2019) avtorica iz enega najbolj banalnih aparatov sodobnosti, iz “prevozov”, izlušči laboratorij bližine: avtomobil kot kapsula časa, v kateri se naključje sprevrže v etični preizkus, humor pa nikoli ne prekrije resnosti uvidov - pri čemer velja izpostaviti psihološko verjetnost in pripovedno energijo. Nadalje se v Steklenih stenah (Beletrina, 2024) kratka forma razpne v novelo in iz prozornih pregrad, ki obljubljajo preglednost, a hkrati ločujejo in ranijo, nastajajo zgodbe o ambicioznosti in krhkosti, o prenašanju krivde, manipulaciji, zasvojenosti z virtualnim in lakoti po resničnem. Ana Svetel moralnih vprašanj pri tem ne razrešuje z žugajočim komentarjem, temveč z zanesljivo zgrajenimi perspektivami, ki bralko in bralca puščajo v aktivni odgovornosti; zato ne preseneča, da je knjiga letos prejela tudi nagrado Kritiško sito.
Zaradi vsega navedenega Ana Svetel danes sodi med ključne avtorske glasove, ki literaturo razumejo kot način, kako iz izkušnje narediti jezik in iz jezika skupni prostor. Prav zato je tudi naravna prejemnica letošnje Nagrade SEP za mlade avtorje: ob 40-letnici Mednarodnega literarnega festivala Vilenica jo tokrat v imenu žirije prvič podeljujemo slovenski avtorici; nagrado v okviru festivala podeljujeta Srednjeevropska pobuda (CEI/SEP) in Društvo slovenskih pisateljev, njen namen pa je spodbuda kroženju del mlajše generacije prek prevodov. Vse to ni le okvir, temveč obljuba, da bo glas Ane Svetel - glas natančnosti, etične domišljije in sposobnosti bližine - zvenel po jezikih Srednje Evrope in bralstvu znal tam, kjer je dóma manj, odpreti svet tako, da v njem spet prepoznamo drug drugega.”
Nagrajenka iz Slovenije
Letošnja jubilejna 40. Vilenica se bo poznala tudi v posebni publikaciji, Antologiji vileniških nagrajencev SEP, ki prihaja med bralce kot plod dolgoletnega sodelovanja med projektom Srednjeevropska pobuda in Društvom slovenskih pisateljev. Kakor v uvodu v publikacijo piše Matej Krajnc, podpredsednik Društva slovenskih pisateljev, je najprej šlo za rezidenčno nagrado, po letu 2016 se ji je pridružila (in na koncu ostala) tudi knjiga. “Knjig nimamo nikoli dovolj in skozi leta se jih vedno nabere lep kupček; tudi tokrat je tako. Že nekajkrat se je zgodilo, da je SEP-ovo nagrajeno mlado pero v dogovoru z Društvom slovenskih pisateljev doživelo knjižno objavo v Sloveniji zunaj pričujoče zbirke. Tako je pač naneslo in tudi lanska nagrajenka Monika Herceg bo dobila svojo knjigo drugje, kar pa ne pomeni, da njena dela ne bodo oplazila tudi knjižnih publikacij na Tomšičevi 12,” opozarja Krajnc.
Z Miho Mauričem, izvršnim sourednikom antologije in novim organizacijskim vodjo festivala Vilenica, sta se pogovarjala, kaj bi lahko letos naredili drugačnega, bolj svežega in v luči štiridesetletnice, sta se domislila, da bi bilo morda dobro narediti nekakšen pregled po knjižnih izdajah SEP, “da se ob jubileju znova, zbrano in strnjeno, še enkrat zaslišijo vsi tovrstni glasovi”.
“In jih imamo; tudi Ano Svetel, ki jo je čast lavreatkinje SEP doletela letos. Vsak od SEP-ovcev in SEP-inj od začetka knjižnih izdaj se predstavlja s kratkim pokukom v svoje izbrano delo!” piše Krajnc. Razen Jasena Vasileva, ki iz objektivnih razlogov ni uspel omogočiti prispevka in je zato predstavljen zgolj biografsko, so v knjigi z deli predstavljeni še Andrij Ljubka, Maria Paula Erizanu, Ivan Šopov, Stefan Bošković, Luiza Bouharaoua, Tijana Rakočević, Monika Herceg in seveda Ana Svetel.
Na pot!
“Vsi knjižni junaki in heroine, ti iz pričujočih zbirk, drugi od drugod. Splača se jih vzeti v roke in se vedno znova srečevati z njimi, tuhtati o pestrosti in raznolikosti njihovih pisav ter kratkomalo razmišljati o literaturi kot sredstvu, ki poleg številnih drugih dobrih lastnosti podira meje, kar je dandanes še tolikanj bolj pomembno,” sklepa svoje misli uvodničar in vabi na sepovsko popotovanje.
Ani Svetel bodo vileniški knjižni popotniki lahko prisluhnili prihodnji torek v Ljubljani, kjer ji bodo tudi podelili nagrado, v četrtek, 11. septembra, v Trstu in v petek v Novi Gorici.
