Vilenica na Kras in druga prizorišča vabi med 8. in 14. septembrom
Vilenica
20. 05. 2025, 12.05
, posodobljeno: 20. 05. 2025, 14.13
“Društvo slovenskih pisateljev je ustanovilo mednarodno literarno nagrado vilenica. Nagrada je še ena nova pobuda z alpskojadranskega področja, vendar sega tudi prek tega geografskega okvira. Vsako leto naj opozarja na izjemne umetniške dosežke v poeziji, pripovedništvu, dramatiki, esejistiki, ki nastajajo v srednjeevropskem kulturnem prostoru.
Vileniška jama ostaja stalnica po njej poimenovanega festivala. Na fotografiji je lanska podelitev Miljenku Jergoviću. Foto: Maja Pertič Gombač
To je kulturni prostor, katerega integralni del je slovenska književnost že od svojih začetkov v 9. stoletju in prek njega in z njim se veže v širšo evropsko kulturo. Evropska kultura je pluralistično odprt pojem, katerega vitalni pomen in vsebina sta v združevanju različnosti - to pa se je najbolj bogato izražalo ravno v srednjeevropskem kulturnem prostoru,” so zapisali leta 1986, ko je Društvo slovenskih pisateljev ustanovilo nagrado na pobudo Aleksandra Peršolje in z zasnovo Vena Tauferja.Tedaj, leta 1986, so tudi zapisali, da naj bi nagrada vilenica “opozarjala na duhovno bogastvo in uveljavljala življenjsko moč integracijskega principa različnosti v evropskem kulturnem občestvu, ki se je oblikoval in se še oblikuje v umetnostih tega srednjeevropskega kulturnega prostora kot njegova posebej prepoznavna izkušnja in kulturno sporočilo”.
Pobuda je prišla že leto prej, ko je na Društvo pisateljev poklical pesnik s Krasa Aleksander Peršolja, ki je že imel podporo sežanske občine, “da bi skupaj naredili nekaj več”. Prisluhnil mu je Veno Taufer, takratni tajnik Društva slovenskih pisateljev, in danes, 40 let kasneje, bi lahko zapisali, da je vse ostalo zgodovina.
40 let nagrad Vilenica
2025 - Georgi Gospodinov, Bolgarija
2024 - Miljenko Jergović, Hrvaška/BiH
2023 - Ottó Tolnai, Madžarska/Srbija
2022 - Amanda Aizpuriete, Latvija
2021 - Josef Winkler, Avstrija
2020 - Mila Haugová, Slovaška
2019 - Dragan Velikić, Srbija
2018 - Ilija Trojanow, Bolgarija/Nemčija
2017 - Jurij Andruhovič, Ukrajina
2016 - Dubravka Ugrešić, Hrvaška/Nizozemska
2015 - Jáchym Topol, Češka
2014 - László Krasznahorkai, Madžarska
2013 - Olga Tokarczuk, Poljska
2012 - David Albahari, Srbija
2011 - Mircea Cărtărescu, Romunija
2010 - Dževad Karahasan, Bosna in Hercegovina
2009 - Claudio Magris, Italija
2008 - Andrzej Stasiuk, Poljska
2007 - Goran Stefanovski, Makedonija
2006 - Miodrag Pavlović, Srbija
2005 - Ilma Rakusa, Švica, in Karl-Markus Gauß, Avstrija
2004 - Brigitte Kronauer, Nemčija
2003 - Mirko Kovač, Hrvaška
2002 - Ana Blandiana, Romunija
2001 - Jaan Kaplinski, Estonija
2000 - Slavko Mihalić, Hrvaška
1999 - Erica Pedretti, Švica
1998 - Péter Nádas, Madžarska
1997 - Pavel Vilikovský, Slovaška
1996 - Adam Zagajewski, Poljska
1995 - Adolf Muschg, Švica
1994 - Josip Osti, Bosna in Hercegovina
1993 - Libuše Moníková, Češka/Nemčija
1992 - Milan Kundera, Češka
1991 - Zbigniew Herbert, Poljska
1990 - Tomas Venclova, Litva
1989 - Jan Skácel, Češka
1988 - Péter Eszterházy, Madžarska
1987 - Peter Handke, Avstrija
1986 - Fulvio Tomizza, Italija
Vilenica - nekaj odprtega
V članku, naslovljenim Srednjeevropska miselnost kot vizija, je naša nekdanja sodelavka Cveta Guzej Sabadin v torek, 23. septembra 1986, v Primorskih novicah zapisala, da po mnenju številnih udeležencev mednarodna literarna nagrada festivala Vilenica “lahko pripomore k boljšemu medsebojnemu razumevanju kultur in ljudi”. Fulvio Tomizza, dobitnik prve nagrade vilenica, ki bi letos praznoval 90 let, je dejal, da mu nagrada pomeni toliko več, ker jo je dobil tako blizu, tako rekoč doma, le nekaj kilometrov do Trsta, kjer je živel. “Nagrada vilenica, ki so mu jo podelili ob meji, je zanj tudi priznanje in potrdilo pravilnosti njegovih prizadevanj, da s svojimi deli pomaga ustvarjati dialog med Slovenci, Hrvati in Italijani na obeh straneh meje,” smo lahko prebrali. S kolegico Majdo Suša sta za mnenje o prvi literarni manifestaciji, kot sta jo poimenovali, povprašali več sogovornikov. Mnogi so v njej videli tudi možnost, da se v Evropi seznanijo z našo književnostjo.
Veno Taufer, ki je bil takrat tudi sekretar žirije za mednarodno literarno nagrado vilenica, je tako razmišljal: “Osnovna spodbuda je bila odpreti slovenski literaturi vrata v svet. Nihče nam jih namreč ne bo odprl, če si jih ne bomo sami. Pri tem mi je dajala pogum zavest in samozavest, da sodobna slovenska umetnost v ničemer ne zaostaja za tako imenovano umetnostjo velikih narodov. Svet pa tega nikdar ne bo izvedel, če mu sami ne bomo dali te možnosti. Na eni strani samozadostnost velikih kultur in na drugi strani zaprtost manjših kultur v meje svojega jezika ni samo naš problem (poleg drugih izkušenj, ki so seveda za umetnost bistvenejše, se pravi vsebinske, to je vprašanje usode, vztrajanja, iskanja lastne identitete), temveč zlasti problem ljudstev Srednje Evrope. Srednjo Evropo razumem kot kulturno duhoven pojem. Mednarodna nagrada vilenica bo morda podčrtala navzočnost teh posebnih izkušenj, posebnih evropskih usod v svetu. Kulturna in duhovna vsebina, energija, ki jo simbolizira Vilenica, je nekaj odprtega, odprtost pa odpira možnosti.”
“V prihodnje bo Društvo slovenskih pisateljev Vilenico še bolj umeščalo med ljudi, ki so nekdaj živeli s prireditvijo. Še več, Vilenica bo svoj čar raztegnila tudi na čezmejnost in s tem dosegala obilico povednosti hkrati: Evropo brez meja, mednarodno solidarnost, ki jo utemeljuje književnost, literarni elitizem in ljudskost, večjezično enakopravnost in slovensko obarvanost.”
Marij Čuk
predsednik Društva slovenskih pisateljev
Ne festival - duh srečevanja, izmenjave, vzhičenosti in žalosti
Vsa ta leta se je festival spreminjal, dopolnjeval, vrata odpiral vse bolj na stežaj, se tudi s Krasa kdaj kam preselil, a ves čas je nad njim bdelo Društvo slovenskih pisateljev, ki ga od decembra vodi tržaški Slovenec, pisatelj Marij Čuk. “Vilenica je esenca literarne umetnosti in kot taka kristalna pesniška in dejanska resnica. Je festival, ki ni festival, marveč duh srečevanja, soočenja, lepega, izmenjave, kroženja misli, kritike, vzhičenosti in žalosti. Življenje pač. Predvsem pa gre za premislek, kaj se dogaja s planetom in človekom na njem. Kaj se dogaja z našo moralnoetično identiteto. Vilenica je klic k človečnosti in miru, zavrača nasilje. Pod zaščitnim znakom izjemne umetniške ustvarjalnosti ščiti in povezuje. Utemeljuje svobodo! Tudi letošnja Vilenica bo taka in še več! Bo dogodek izjemnih širin, kakovosti in razsežnosti z vrhunskimi pesniki in pisatelji,” razmišlja Čuk ob letošnji ediciji.
Posebej poudarja: “Ob preoblikovanju organizacijske ekipe, pri čemer se prejšnji prisrčno zahvaljujem, je bilo med mojimi prioritetnimi vodili postopno vračanje Vilenice k izvirom - na Kras. Zato bo letošnji sklepni del festivala dva dni gostoval in živel v tem prelepem okolju, kjer se sluti vonj morja in vdihava ostro belo kamenje in zelenje borov. V prihodnje bo Društvo slovenskih pisateljev Vilenico še bolj umeščalo med ljudi, ki so nekdaj živeli s prireditvijo. Še več, Vilenica bo svoj čar raztegnila tudi na čezmejnost in s tem dosegala obilico povednosti hkrati: Evropo brez meja, mednarodno solidarnost, ki jo utemeljuje književnost, literarni elitizem in ljudskost, večjezično enakopravnost in slovensko obarvanost.”
Čuk se zahvaljuje vsem, ki omogočajo, kakor pravi, ta izjemni, najbrž najodmevnejši evropski literarni festival: strokovni žiriji, pisarni DSP, Jamarskemu društvu Vilenica, občinam Sežana, Ljubljana in ostalim občinskim upravam, sponzorjem in predvsem Javni agenciji za knjigo.
Literatura ostaja nepogrešljiv prostor svobode
Krmilo festivala je producentka Nana Vogrin lani predala novemu vodji projekta Mihi Mauriču, ki pravi, da je 40-letnica festivala Vilenica izjemen mejnik - ne le za slovensko, temveč tudi za srednjeevropsko literarno prizorišče: “V štirih desetletjih se je iz skromnih začetkov preoblikoval v eno ključnih stičišč literarne misli, ustvarjalnosti in svobodne besede v širšem evropskem prostoru. V jubilejnem letu festival ostaja zvest svoji viziji: spodbujati literarni dialog, odprtost in kritično misel, obenem pa se drzno zazirati v prihodnost. Festival tudi letos ostaja prostor izjemnih literarnih srečanj - festival bo gostil vrhunske avtorje in avtorice ter omogočil refleksijo o vlogi literature v hitro spreminjajočem se svetu. Vilenica 2025 dokazuje, da je literatura - kljub zapletenim geopolitičnim razmeram, podnebnemu zlomu in nevarnostim, ki jih prinaša razvoja tehnologi - še vedno nepogrešljiv prostor svobode, ustvarjalnosti in pristnosti človeškega izraza. In prav to je tisto, kar festival ohranja živ, nujen in navdihujoč.”
Stalnice in novosti
Letošnji festival ohranja nekaj stalnic, kakršna sta Okrogla miza srednje evropske pobude SEP in podelitev nagrade mladi literatki ali literatu ter komparativistični kolokvij z desetimi referenti, vsebina konference pa bodo sodobne metode v teoriji verza.
Tokratna antologija, ki izide v času festivala, bo posvečena sodobni katalonski književnosti. Urednika Jaime Subirana in Simona Škrabec sta vanjo vključila 21 avtoric in avtorjev, od katerih se bodo festivala udeležili Maria Josep, Biel Mesquida in Francesc Seres.
Letos ne bo tradicionalnega zbornika, iz katerega bi brali in izbrali prejemnico ali prejemnika vileniškega kristala, saj so na jubilejno edicijo povabili pet doslejšnjih nagrajencev, od katerih so poleg letošnjega lavreata Georgija Gospodinova udeležbo potrdili še Mila Haugova, Ilma Rakusa, Laszlo Krasznahorkai, Andrzej Stasiuk in Dragan Velikić, od slovenskih gostov pa se bosta poleg Maje Haderlap, slovenske avtorice v središču, festivala udeležila Veronika Simoniti in Miha Obit.