Neka druga zgodba

“To vam res moram povedati,” je začel Esti Kornél. “Pred kratkim je nekdo v družbi rekel, da nikoli ne bi potoval v državo, katere jezika ne zna ... Redko sem imel tako izkušnjo, saj, kot veste, govorim deset jezikov ... pravzaprav se je zgodilo samo enkrat, ko sem na poti v Turčijo prečkal Bolgarijo.”

Dezsó Kosztolányi, Esti Kornél

“Mi, Bolgari, radi prekinjamo in vskočimo s svojim - ‘a, a, pa to ni nič, poslušaj, kaj se je zgodilo meni’. Ne pustimo, da bi kdo svojo pripoved dokončal. Ta gospod pa je strmel vame, kot da noče zamuditi niti besede.”

Potniki v vseh nočnih vlakih, ki prečkajo meje na Balkanu, so si izredno podobni. Kakšen tankočuten etnopsiholog bi morda iskal razlike, vendar ne bi prišel dlje od različnih stopenj zgovornosti, nekaj perifraz kletvic skupnega izvora in raznolikih znamk poceni cigaret, ki se kadijo predvsem v kupejih, in to bi bilo to. Te očitne podobnosti z drugimi balkanskimi narodi ne zbujajo več tistega skeptično panbalkanskega zadovoljstva. Po letu '89 je ta ljubka balkansko-slovanska družina, zbrana na črnomorski obali, na primer v idilični sestavi mož - Bolgar, žena - Čehinja, otroci - Madžarčki, nepovratno razpadla na svoje sestavne narodnosti. Podobno kot ljudje, ki so prejšnji večer ob naključni bližini počeli vrsto nedovoljenih stvari, naslednje jutro pa se previdno izogibajo drug drugemu in se ničesar ne spomnijo.

Navajen sem tega, da se na potovanjih z vlakom neizogibno znajdem v družbi klepetavih babic, starcev, ki do potankosti pomnijo zadnjih petdeset, šestdeset let, tete z zvitimi snahami in podobnih primerkov. Lepe ženske vedno potujejo v sosednjih kupejih.

Tokrat pa sem, takoj ko sem vstopil v kupe in pri oknu zagledal damo kostanjevih las, najprej pogledal svojo vozovnico, misleč, da sem se očitno zmotil. Nisem se.

“Balkan Express, kajne?” sem vprašal, še vedno si nisem drznil usesti.

Dekle mi je prikimalo naklonjeno, vsaj tako se mi je zdelo, in se nasmehnilo. Nisem se zmotil. Kmalu je vlak speljal. V kupeju sva bila sama, vagon je bil napol prazen. Vzel sem cigarete in ji jih ponudil, a je iz torbice vzela svoje. Podal sem ji ogenj in ji prižgal. Vedel sem, da moram nekaj reči, da bi začel pogovor, a se mi je vsaka uvodna fraza zdela banalna in že vnaprej obsojena na neuspeh. Vedno sem potoval z nosom, zabitim v knjigo, da me ne bi kdo vpletel v pogovor. Moj prvi stavek je presenetil celo mene.

“Moj dedek je oseminštirideset let potoval po tej progi. Bil je sprevodnik.” Njen pogled se mi je zdel spodbuden in odločil sem se nadaljevati: “Bil je silno ponosen na neko svojo zgodbo. Pripovedoval jo je dvakrat na leto - za božič in za veliko noč. Zanj je bil to pravi mali obred. Imel je omarico, ki je bila le njegova. V njej je hranil staro sprevodniško torbo. Vsi smo vedeli, kaj bo vzel iz nje - porumenel izvod Železničarskega glasa iz leta 1939. Odpre torej tisti izvod, mi ga poda in začnem brati. Preberem zgodbo - od začetka do konca. Spomnim se, da je zavzemala skoraj vso predzadnjo stran. Napisal jo je neki Madžar; morda to sploh ni bila zgodba, temveč poglavje iz romana, a to ni bilo pomembno. Avtor je ubesedil, kako je nekaj ur klepetal z nekim bolgarskim sprevodnikom, ne da bi znal eno samo besedo bolgarsko. Sprevodnik tega sploh ni opazil, Madžar pa je bil ponosen na to, kako dobro je vse skupaj izpeljal in kako je dolge ure užival v klepetavem Bolgaru.”

“Vsi smo vedeli, da je bil tisti sprevodnik moj dedek. Točno sem tudi vedel, kje - tam, kjer je bil opisan kot 'debelušen Bolgar s črnimi brki' - bo dedek zamrmral, da je tukaj Madžar malo dodal po svoje. Ko se je moje branje bližalo koncu, smo vsi umolknili, dedek si je prižgal cigareto in šele po tretjem oblaku dima začel svojo zgodbo. Govoril je počasi, z gotovostjo človeka, ki zna pripovedovati, in vedno smo ga spoštljivo poslušali. Iz pripovedi v pripoved me je zabavalo odkrivati razlike, nove podrobnosti, ki so se vedno znova prikradle v zgodbo.”

Na tem mestu je vstopil sprevodnik in za hip prekinil zgodbo. Ko je odšel, sem žensko vprašal, ali jo dolgočasim. Samo odkimala je in me s pogledom spodbudila, naj nadaljujem.

“Torej, dedek se je skrivnostno nasmehnil in začel pripovedovati svojo različico zgodbe o srečanju z Madžarom. 'Neke noči sem hodil po hodniku vlaka za Istanbul, bilo je že po polnoči, potniki so smrčali. Samo v vagonu prvega razreda je kadil neki dobro oblečen gospod - nizek, debelušen, z rdečkasto rjavo bradico,' je poudaril dedek, kot da bi se hotel maščevati za tistega 'debelušnega Bolgara s črnimi brki'. 'Že sem bil preveril njegovo vozovnico in sem ga nameraval obiti,' je nadaljeval, 'a si je očitno zelo želel pogovora, saj me je ustavil in mi ponudil cigareto. Ponudil mi jo je v bolgarščini, res je, toda nekaj v njegovem glasu ni zvenelo čisto bolgarsko. Priznati moram, da so bile cigarete res fine - z zlatim ustnikom, takšnih pri nas nisi dobil. Deloval je kot urejen, blag človek, nasmehnil se mi je, očitno mu ni bilo do samote. Pa tudi meni ne, toda ker sem znal le bolgarsko in malo romunsko, o čem naj bi sploh govorila. Vseeno sem ga nagovoril v bolgarščini - morda pa jo je vendarle znal, na svetu je vse sorte ljudi. Od kod je gospod, ali razume naš jezik? Zahvalil sem se mu tudi za cigareto. Samo pokimal je in me prijateljsko potrepljal po ramenu. Takrat sem ga že ocenil, da ne razume niti besede našega jezika, a kdo bi vedel, zakaj tega noče pokazati. Njegova stvar, sem si rekel, gotovo ga je bilo strah, da bi ostal brez moje družbe.'

'In takrat mi je šinilo, meni je šinilo,' je poudaril dedek, 'da se pustim ujeti na trnek. In sem mu začel pripovedovati o vsem, kar se mi je nabralo. Pred tem človekom sem lahko povedal vse, saj ni razumel niti besede. Govoril sem mu o vojski, o službi na železnici, o čudakih, ki sem jih srečeval tu. Ta človek je res lepo poslušal. Mi, Bolgari, radi prekinjamo in vskočimo s svojim - ‘a, a, pa to ni nič, poslušaj, kaj se je zgodilo meni’. Ne pustimo, da bi kdo svojo pripoved dokončal. Ta gospod pa je strmel vame, kot da noče zamuditi niti besede. Tu in tam se je nasmehnil, drugje pokimal, občasno je rekel ‘da, da’. Ni mu vedno uspelo ujeti pravega trenutka, a tega mu nisem štel v slabo. Delal sem se, da ga imam za našega človeka, in to mu je bilo všeč. Všeč pa je bilo tudi meni. Vse sem mu lahko povedal. Malo je ljudi, ki jim lahko zaupaš prav vse. Tega pa bi lahko, kot pravimo, tudi ozmerjal ali se mu potožil, vse bi sprejel. Izkazalo se je, da se ljudje najbolje razumejo ravno takrat, ko sploh ne razumejo jezika drug drugega. In bilo je prijetno obema, njemu in meni, oba sva se delala, da si verjameva, in bilo nama je lepo.'

Moj dedek se je med pripovedovanjem očitno tako zelo sprostil, da mu je pokazal celo dva kovinska gumba (omenja ju tudi Madžar v svoji zgodbi). Vedno ju je nosil s seboj, bila sta njegov najdragocenejši spomin. Bila sta edino, kar mu je ostalo od očeta, ki je padel v balkanskih vojnah nekje v teh krajih. Dedek se je očeta komajda spominjal, zato sta mu bila ta dva gumba z vojaškega plašča še toliko bolj dragocena. Nikoli se ni ločil od njiju. Pokazal ju je tujcu, ta pa ju je začel premetavati po roki in se smejati. Zanj sta bila samo gumba. Tu dedek ni več zdržal in je zajokal kot otrok (tako vsaj pravi Madžar); po dedkovi različici pa ga je le pogledal postrani in gumba nemudoma vzel nazaj. 'Skoraj bi prišlo do pretepa,' je rekel dedek, 'tako sem se vživel v pripoved, da sem povsem pozabil, da ta gospod ničesar ne razume. Ujel sem se v past, ki sem si jo nastavil sam. Pozneje mi je bilo žal, da sem bil do njega oster. Opravičil sem se mu, a nisem bil več prepričan, ali me sploh razume. Kot da najinih jezikov prej sploh ne bi bilo, kot da bi ju bila odložila nekam za hrbet in se krasno razumela, zdaj pa je vsak postavil svoj jezik predse kot zid, skozi katerega se ni moglo nič več prebiti. Poslovila sva se po človeško, toda grenak priokus je ostal in je še vedno v meni.'

To je bila zgodba, ki jo je dedek pripovedoval samo ob praznikih, dvakrat na leto, za božič in za veliko noč. Drugih praznikov ni priznaval. Tisti človek se je izkazal za pravega tujca, in to ne kar za kakršnega koli, temveč za Madžara, kot je govoril moj dedek. Zanj so bili Madžari zaradi svojega jezika največji tujci. Poleg tega se je izkazal še za pisatelja.

Po tej prigodi je dedek še trideset let potoval z vlaki, a nikoli več ni srečal tistega gospoda. In tudi nikoli več se, kot je sam trdil, z nikomer ni tako prisrčno pogovarjal. Na koncu zgodbe, tik preden je rekel na zdravje, pa je vedno zaključil z istim stavkom, ki smo ga vsi za mizo znali na pamet. 'A vidite, kaj je jezik! On si je mislil, da vleče mene za nos, ker mu ni bilo do tega, da bi bil sam; jaz pa sem si mislil, da vlečem za nos njega, ker tudi meni ni bilo do tega, da bi bil sam, pa se je izkazalo, da naju je na koncu jezik oba prinesel okoli. A tako lepo mi ni bilo še nikoli.'

Potem pa je moj dedek, bivši sprevodnik, na koncu še vzkliknil: “'Na zdravje!'”

Ženska, ki je sedela nasproti mene, me je še naprej gledala s pričakovanjem, kot da noče, da bi se zgodba končala. Njen pogled sem vzel kot kompliment. Nikoli nisem znal dobro povedati niti ene šale, tokrat pa se mi je očitno posrečilo. Vseeno se mi je tišina zdela nerodno dolga, vsak od naju si je prižgal cigareto, potem pa mi je nenadoma ponudila roko in rekla:

“My name is Kathrin. I don't know your language but it was a great story.” *

* “Moje ime je Kathrin. Ne poznam vašega jezika, ampak zgodba je bila krasna.”