(INTERVJU) Sašo Hribar o kultnem Radiu Ga-ga, televizijski oddaji Hri-bar, Janši, Pahorju, Grimsu, Jelinčiču, soncu, naravi …

Poslovil se je eden najbolj cenjenih in prepoznavnih radijcev našega časa. Sašo Hribar v svoji satiri ni prizanašal nikomur. Včasih niti samemu sebi ne. Vsak petek se je v Radiu Ga-Ga na samosvoj način "loteval" politikov, razgaljal njihova sprenevedanja, zavajanja in podtikanja. Skozi prizmo svojega prefinjenega humorja je gledal tudi na radijske in televizijske kolege ter druge javne osebnosti. Prav ta način ga je ustoličil kot kralja slovenske satire. Ob njegovi smrti objavljamo intervju, ki ga je za naš časopis leta 2008 z njim opravil naš nekdanji sodelavec Andraž Gombač.

Na intervju pride z zamudo. Moral je po avto, ki mu ga je bil odpeljal pajek. Ko se spet pripelje pred stavbo RTV, parkira na istem mestu kot prej. Pa naj mi avto odpeljejo še enkrat, skomigne. Jebiga, doda. Brez te trdoživosti Radio Ga-ga ne bi dočakal polnoletnosti, televizijsko oddajo Hri-bar pa bi že odplaknilo. Pa sta še tu.

Vam je bliže Schopenhauer ali Hegel?

“Schopenhauer mi je veliko bliže že zaradi samega trpljenja, ki ga doživljam zadnja štiri leta. Na televiziji ni nobene dialektike, vse se vrne na isto izhodišče.”

Nobenega napredka?

“Nobenega.”

Nekje ste dejali, da ste že hoteli zapustiti oddajo Hri-bar, pa vas je urednik Bojan Krajnc prepričal, da takšnim ljudem ne gre popustiti.

“To je bil res eden od razlogov za vztrajanje. Taktika RTV je bila zelo jasna: če ne bo šlo na naš način in če ne boste popustili, bomo poskrbeli, da boste prej ali slej vsega imeli vrh glave in boste odnehali. Počasi sem vsega tega sranja res imel vrh glave in po tolikih letih na televiziji sem si rekel: ma klinc gleda vse skupaj, ne grem se več! Ne gre za to, da bi popustil pod pritiski. Gre za bolj pragmatične reči. Pač, ne da se ti več. Pa mi je Krajnc povedal, da je prav to namen vodstva. Desnica je v zadnjih štirih letih naredila kar nekaj napak, najbolj nespametna poteza pa je tisto z začetka vladanja: referendum in zakon o RTV, ki ga je spisal Branko Grims. S tem so zamudili lepo priložnost, saj so bili v medijih, vsaj na RTV, kjer najbolje poznam razmere, strahotno veseli menjave oblasti – pa ne ker je Janša zmagal, ampak ker je Rop popušil. Rop je bil mogoče nekaj najbolj osovraženega na RTV. Nihče ga ni prenašal.”

Niti vi?

Niti. Na živce nam je šel s svojo arogantno samopašnostjo, egocentričnostjo in narcisoidnostjo. Desnica bi po zmagi na volitvah lahko delovala zelo pragmatično, sofisticirano, saj so ji bili novinarji takrat naklonjeni. Ko so začeli s temi svinjarijami, pa se je mnenje obrnilo v desetih minutah. Antipatija se je začela že na začetku, s popolnoma arogantnim Simonitijevim govorom in z Grimsovo diktaturo. Na televiziji so bili čisto iz sebe: ja, kaj se pa grejo zdaj?! Vsi so bili šokirani, tudi tehniki, kamermani, vsi. Če je bil za prejšnjo oblast najboljša obramba napad, se je retorika zdaj obrnila: levica se gre defenzivo, češ da hoče presežek in da je dvignjena nad to rjovenje iz Potočke zijalke. Pahorjeva srenja skuša dokazati, da je nad diskurzom, ki ga slišimo, ko se v parlamentu oglaša Tanko, ko se oglaša Grims, ko se oglašajo ti prvobitni vojščaki desnice.”

Kaj skušate povedati? Da bi se morala tudi levica spustiti na takšno raven?

““Povedati skušam, da je igra, ki se jo gre levica, zelo nevarna. Če bodo ves mandat ohranili superiornost diskurza in miren intelektualni pristop, se bo to obneslo. Če pa bo kdo od njih izgubil živce, si jih bodo ljudje zapomnili le po tej trenutni slabosti. Vse stranke imajo svoje kričače, na internetu imaš plačane ljudi, ki blatijo, ki sramotijo, ki človeka skušajo na vsak način znervirati. Tudi mediji delujejo tako. Če bo levica pod temi pritiski kdaj popustila, če se bo komu samo enkrat strgalo, kot se je takrat Kacinu, ki je Hvalico udaril s časopisom, se bo vsa primitivnost manifestirala skozi en sam trenutek. In levica bo v riti.”

V vaših oddajah je animirani Janša prepričljivejši od Pahorja. Kaj to pove o njiju?

““Janša je zaključena avtoriteta. Je kot Ludvik XIV., ki je dejal: 'Država, to sem jaz!' Janša je absolut, je zemeljski bog. Skozi vso svojo zgodovino je ohranil karizmatičnost, nedotakljivost in – kar je najhuje – nezmotljivost. Nihče iz vodstva RTV se mu ni upal upreti s pluralizmom mišljenja, nihče si ni drznil reči: jaz pa mislim drugače. Poglejte, kaj se zdaj dogaja na levici: Pahorjev odnos do Rupla je bolj mil, Türk pa pravi, da se mu Rupel ne zdi primeren za veleposlanika. Gre torej za osebno noto, ki je na desnici ne boste našli, saj so Janševa stališča postulati, aksiomi. O tem se ne dvomi. Ko o nečem ne dvomiš, pa ni več mogoče nikakršno mnenje. Tu pridemo do bistvene Janševe napake: na vrhove RTV je postavil politično lojalne ljudi, ki nimajo svojega mnenja. To bi bila lahko njegova velika prednost, a če bi hotel uveljaviti svojo voljo, bi moral nastopiti še bolj represivno, tako da bi se ga ljudje začeli bati. Le poglejte, kaj se je dogajalo vsa ta štiri leta – kje so bili akademski krogi? Kje so bili profesorji s svojim mnenjem? Bolj tiho so bili, vsi so nekaj čakali. Vse skupaj me je spomnilo na znanstvenofantastični film Loganov beg, kjer tip ob prihodu v mesto vpraša, kako to, da tam živijo samo mladi. Pa mu odgovorijo, da vsakega, ki dopolni trideset let, ubijejo. Tip malce raziskuje in ugotovi, da bi se zlahka uprli, a takrat mu rečejo: ja, kaj se pa ti greš, saj pri nas je že od nekdaj tako! Tako mora biti! Če neke zakone ustoličiš kot postulate, o katerih se ne dvomi, hitro prideš do tega, da se nihče ne sprašuje od drugih možnostih.”

Je Pahor torej manj zanimiv, ker ni absolutna avtoriteta?

“Če imaš maso, ki je inertna in se kotali predvidljivo, nimaš več kaj veliko možnosti. Veš, da bo iz točke A v točko B prišla po tej poti, saj drugače ne gre. Če pa maso začne zanašati, jo vleči gor in dol, ti je omogočena strašna manipulacija. Prav zato potrebuješ ljudi z ekstremističnimi naboji. Nekaj takega je na prizorišče prinesel Jelinčič: v svojih izjavah je bil ekstremističen, diapazon njegovega diskurza je bil tak, da je kar sam izkoristil ves medijski prostor, bil sam svoja kritika, sam svoj antipod. Če se ne bi po medijih pojavljal v vseh mogočih vlogah, ampak nastopal le v parlamentu, bi bil idealen lik. Povsod je bil. Vsaka oddaja, ki je hotela imeti dobro gledanosti in uspeti na prvo žogo, ga je povabila v goste. Kdo je bil prvi gost v oddaji Hri-bar? Jelinčič, jebiga!”

Pa vendar je moralo preteči kar nekaj časa, da je iz njega nastal lik.

“Ker ga nismo mogli imitirati.”

Zakaj ne?

“Ni šlo, glasovno nam ni bil blizu. Podobno je bilo s Kučanom, ki sem ga najprej delal jaz, pa me je zmeraj vleklo v Sandija Čolnika. Imata podobno barvo glasu in njuni osebnosti sta se začeli prepletati. Potem je hvalabogu prišel Tilen Artač, ki ni obremenjen s Čolnikovim glasom, tako da je lahko prevzel Kučana. Jelinčiča smo poskušali narediti na vse mogoče načine, imeli smo celo razpis, potem pa sem bil enkrat za mizo z Josom Zalokarjem. Ko sem nekaj naročal, sem se obrnil in za seboj slišal nekoga govoriti. Najprej sem mislil, da je Jelinčič, potem pa sem videl, da je Jos. Evo, sem si rekel, ti boš Jelinčič! Samo normalno govori, pa bo.”

Ste imeli pomisleke, ko ste v oddajo povabili resničnega Jelinčiča? Utegnili bi vam očitati, da medijski prostor nudite politiku z ekstremističnimi stališči.

“Približno v istem času je bil tisti njegov nastop v Piramidi. Strašne polemike so bile, zakaj ga niso zaustavili, ko je govoril o Ciganih. Sam ne vem, ali imam kot voditelj pravico s svojo osebno noto cenzurirati nekoga, ki ga je ljudstvo izvolilo in ki svoja stališča predstavlja v parlamentu. Očitali so mi tudi, da nisem prekinil Jonasa, ki ga je RTV kupila kot paradnega konja in smo ga kot takega tudi povabili v oddajo. In naredil je eksces. Urednik razvedrilnega programa Petar Radović je bil med oddajo prisoten in je Jonasu izza kamere dajal znake, da je dober. To je bila prva hinavska poteza vodstva, ki sem jo občutil. Na začetku sem z vodilnimi namreč sodeloval, povedal sem jim, da se lahko pomenimo o vsaki oddaji, le naj ne delajo za mojim hrbtom. Potem pa pride v oddajo Radović in Jonasu kaže, da je dober, po oddaji pa se javno sprašuje, zakaj Jonasa nisem cenzuriral. Takrat sem videl, da imam opravka z odvodom konstante morale in etike odgovornega urednika. Od tistega hipa ga nisem več jemal kot človeka, ampak kot robota. In ga še danes. Nima ne ugleda ne dostojanstva, obenem pa opažam, da nima niti znanja niti sposobnosti.”

Kaj se po volitvah dogaja na RTV?

“Nič se ne dogaja. Stvari tečejo, kot so tekle doslej. Govorim lahko le o Radoviću, mojem neposredno nadrejenem. Kot se mi zdi, on ne dojema, da je kdaj sploh naredil kaj narobe. Intelektualno in kreativno ni dorasel svoji funkciji in potemtakem sploh ne more prevzeti odgovornosti za vse, kar je storil. Če je v štirih letih dokazal, da nima hrbtenice in svojega mnenja, potem tega ne more imeti niti danes. Vem, da govorim težke reči, a so zelo utemeljene. Po tem prvem trčenju je vodstvo storilo še nekaj neutemeljenega: ukinili so napovednike za oddajo Hri-bar. Ko enkrat ugotoviš, da skušajo oddajo odstraniti na vsak način, a nimajo nobenega utemeljenega razloga, si misliš: pa kaj vam je, ljudje?! A nimate dovolj poguma, da bi mi to rekli v obraz? Ko bi mi le rekli: poslušaj, Sašo, sovražimo te, pojdi stran, paraš nam živce, a se lahko dogovorimo kako drugače? Naj svoje mnenje dajo v javnost, naj omogočijo diskurz o tem! Šel bi jim tudi na roko. Brez zajebancije, res bi jim šel.”

Kako?

“Tako kot sem šel pri Moji soseski. Ni je več, pa je bila ena najbolj poslušanih oddaj na Valu 202. Ko sem se pogovarjal z nekaterimi sponzorji, so mi namreč povedali, da je oddaja sicer dobra, a tržno ni zanimiva. In rekel sem: ne grem se več! Ko bodo spremenili mnenje, ko bodo ugotovili, da so se stvari v Sloveniji spremenile in da naga rit ne velja več toliko kot realna kritika družbe, potem se spet vidimo. Tam sem se umaknil, tu pa ne. Res me jezi, da delajo za hrbtom, se sprenevedajo. Vem tudi, da ogromno tvegam. Vem, da v vsakem uvodu v oddajo prekoračim dostojanstvo. Lahko bi si rekel, da ne smem govoriti o internih zadevah, a to vseeno storim z zavestjo, da govorim plačnikom televizijske naročnine, ki imajo pravico slišati tudi to edino kritiko vodstva RTV. Naj poudarim, da proti tem ljudem, ki jih kritiziram, sicer nimam nič. Nič nimam proti Vinku Vasletu, ki me je na enem takem intervjuju, kot je tale, hvalil in rekel: jebenti, če bi bil jaz direktor, bi ti dal vse živo. Zdaj je direktor, pa tega ni storil. Ne potrebujem vsega, zamerim pa mu, da sva v štirih letih imela en sam pogovor in da ni niti enkrat prišel pogledat na oddajo Radio Ga-ga. Gledat nas hodijo vse šole, on pa ne.”

Ste SD podprli zaradi razočaranja nad oblastjo?

“Glejte, če me kdo povabi, če mi reče, da me spoštuje in da si želi mojega nastopa, kot je to storil Borut Pahor, povabilo sprejmem. Opozoril sem jih, da imamo v oddaji tudi lik Pahorja, da tudi njega skušamo kompromitirati, da bo Tilen Artač iz Brede Pečan naredil bejbo, ki je noro zaljubljena v Boruta Pahorja … Če bi tako govoril desničarjem, bi znoreli. Tu pa so rekli: bravo! Ponosen sem, da mi še kdo v obraz reče: naredi, kakor veš in hočeš. Prav nič politično kontaminiranega se ne počutim, prav nič niso krnili moje ustvarjalnosti. Tudi če bodo kdaj imeli le en odstotek podpore, bom šel nastopat zanje.”

Boste do njih teže kritični?

“Ne. Veliko sem se spraševal o tem in ugotovil, da je tako: midva zdaj sediva tu in prijateljsko pijeva kavo, ko bova šla zvečer igrat košarko, pa bom tvoj nasprotnik. Morda se bova med tekmo skregala in tulila drug na drugega, a po tekmi bova spet prijatelja. Do naslednje košarke, jasno. Imel boš dve možnosti: lahko rečeš, da z mano ne greš več igrat, lahko pa rečeš, da greš spet, pa čeprav za vsak drek piskam favl. To je to! Nisem politični človek in sodim v tisti segment ljudi, ki ne trpijo avtoritet. Vem, to je narcisoidnost, ki se z leti le še stopnjuje. Bil bi krasen absolutist, a imam eno težavo – ne maram množice za sabo. Ne maram, da mi kdo sledi in mi prikimava.”

Torej absolutist sam zase?

“Sam zase. Pa tudi moj sistem vrednot … Bral sem intervju z Jonasom in blazno všeč mi je bilo, ko je pravil, da si je izpolnil vse mladostne želje: si kupil harleyja, športni avto, kitari znamk Fender in Gibson ter ruknil manekenko. To je kar drago, sem si rekel. Nimam toliko denarja, pa si kljub temu in ob redni službi lahko izpolnim svoje mladostne sanje: naravo uživati, ko je lepo sončno vreme. To sem si izboril: ko je zjutraj sonček, grem v naravo. Če bi hotel imeti porscheja, bi me lahko kupili, bil bi poslušen, tih, priden. Ker pa takih želja nimam, me bodo težko dobili. Spraševal sem se, kje me lahko dobijo. Če me pošljejo stran, jim bom dal roko in šel, tako kot se je Emil Filipčič poslovil od Radia Ga-ga. Spraševali so se, kako se bova razšla, pa sem mu le rekel: Emil, s tabo ne morem več delat. Rekel je: evo roko, adijo! In nisva se več videla. Vidite, tako bom storil tudi jaz, če bo prišlo do tega. Če mi bodo rekli, da bom spet imel pripravniško plačo … Petnajst let sem jo imel! In to zato, ker se ob prihodih in odhodih na RTV nisem hotel štempljati. Zajebali bi me lahko le tako, da bi mi rekli: osem ur boš sedel v pisarni, pa ti sploh ne bo treba delati nobene oddaje. Evo, temu pa bi se uprl!”

Bi bili res sposobni kar oditi, če bi vas poslali stran? Mar ni to znamenje apatije?

“Ni apatija. Zakaj bi bila apatija?”

“Ne bom se trudil izboljšati sveta.”

“Vedno se trudim v okviru svojega individuuma in moči, ki jih imam. Nimam oblasti, nimam moči, nimam financ, da bi se boril z nekom, ki so mu vse to dali bogovi. Imam le prepoznavnost.”

A vse drugo bi si lahko izborili: oblast, moč, finance.

“Lahko bi si, a naj dam primer: povabljen sem bil, da bi kandidiral za župana Ljubljane ...”

Kdo vas je povabil?

“Branko Gradišnik, pisatelj. Imel je stranko in rekel je, da v tej vlogi vidijo mene. V meni je prepoznal tisoč atributov, zaradi katerih naj bi bil gotovo izvoljen. No, sem rekel, pa naredimo najprej en preizkus. Šel sem do Uroša Slaka, ki je bil takrat še novinar TV Slovenija, in ga vprašal, ali mi lahko priskrbi vsa vprašanja, ki so jih kdaj postavili kandidatom za župana Ljubljane. Dobil sem tristo vprašanj: kaj menite o tisti cesti v Savskem naselju? Ne vem. Čistilna naprava? Pojma nimam. Adaptacija Julijine hiše? Ne vem, kje je to. Problem Tromostovja? Ne vem, kakšen problem ima Tromostovje. Kje naj bo džamija? Niti sanja se mi ne. Glej, Branko, sem rekel, tu je tristo vprašanj in niti na eno ne znam odgovoriti. In nisem kandidiral. Ko so me pred leti vabili v različne stranke, sem se spraševal, ali naj kakšno vabilo sprejmem. Ne, sem si odgovoril. Ni privlačnosti. Čeprav pravijo, da se zarečenega kruha poje največ, pravim, da nikoli ne bom šel v politiko. Ni vibracij, ni kemije. Nikoli ne bom kak vodstven kader na RTV. Ni vibracij, ni kemije.”

Oddaja Hri-bar je nenehno na prepihu. Kako pa je z Radiem Ga-ga? Je trdneje zasidran?

“Radijski medij je izgubljal vrednost, postajal deficitaren, tudi zaspal je malce. Ni interaktiven, ne sodeluje toliko s časopisi, nima svojih strani. Če danes pogledate v rumeno štampo, nikjer ne boste videli radijca. Na Viktorjih so včasih podeljevali nagrade tudi radijcem, zdaj pa so ohranili le še eno kategorijo. Ko je bila na Slovenskem samo ena televizija, so se politiki grebli za radijski intervju. Danes jih moraš zelo prositi, pridejo pa le, če imajo zatem še kaj na televiziji.”

Svoje radijske like ste sčasoma začeli kazati, recimo v oddaji TV Poper. Mnogi so bili nad videnim razočarani.

“Velik šok je bil, saj si ljudje radijske like predstavljajo po svoje, potem pa jih pokažeš in vse porušiš. Nekaj podobnega se je zgodilo s filmom Butnskala. Vsi so imeli svoje radijske like, potem pa jih zagledaš na filmu ... Ko sem bil na eni od prvih projekcij filma, so ga ljudje izžvižgali. Mislil sem, da je kaj narobe, pa sem ga šel gledat še enkrat. In spet so žvižgali. Jaz sem svoje like pokazal, ker sem hotel opraviti demistifikacijo. Ne moreš se vedno skrivati, zato sem pokazal: taki smo, takole smo videti. Tudi na internetu smo z video posnetki pokazali, kako nastaja oddaja. Poslušanost je zatem blazno padla in oddaja je nekaj časa visela v zraku. Imel sem dvome, razmišljal sem, ali naj neham, potem pa je prišel Jure Mastnak in ugotovil sem, da mi to ustreza: da imam še nekoga in si privoščim malce predaha. Prihajali so novi ljudje in oddaja se je spremenila. Eni pravijo, da je bil to korak naprej, drugi pa, da je bil korak nazaj. Verjetno bom naredil še kakšno spremembo. Ko bom ugotovil, da tako ne gre več naprej, bom nehal ali pa naredil kakšno radikalno spremembo.”

Zdi se, da ste dokaj nenačrtno ustvarili nekakšno šolo.

“Ni šola. Nimam institucije kot nekateri moji kolegi. Res pa je, da iščem ljudi. Imam ogromno avdicij, k meni prihajajo ljudje iz raznih impro lig in težko jim rečem ne. V Sloveniji je danes ogromno ljudi, ki improvizirajo, a ni vsebine. Zadenejo lik, dobro posnemajo njegov glas, a stvar ne steče. Delujem na principu kemije. Kdor pride k meni, gre kar takoj v eter in že med oddajo vidim, pri čem smo. Nimam časa, da bi ga še desetkrat preverjal.”

Koliko prostora za nadarjene je še v Sloveniji?

““Nadarjeni pravzaprav niso več vezani le na sposobnosti, na znanje, ampak še na kup drugih parametrov: na medijsko in sponzorsko promocijo, na videz, na agresivnost … Danes več prostora dobivajo taki, ki svoje sposobnosti dajejo v nič, a imajo dobro propagando – polpismeni ljudje, lepotice in taki. Zanimivi so le mladi, lepi, tisti, ki so blizu nekakšnemu idealu. S svojimi leti sem hvalabogu že prišel iz te faze, če pa bi imel dvajset let, se ne bi zame odločila nobena televizija. Moje sposobnosti bi šle rakom žvižgat.”

Vaš kolega Jure Godler se že skuša uveljaviti v tujini in o domovini nima nič kaj lepega mnenja.

“V Sloveniji ne more več živeti. Tu trpi. Mislim, da je le vprašanje časa, kdaj bo svoje življenje postavil na kocko: ali bo šel v tujino in tam uspel ali pa bo propadel.”

Vas nikoli ni imelo, da bi šli v tujino?

“Nikoli. Sploh nisem razmišljal o tem.”

---