Zeleni golaž in rdeča paprika
Štedilnik je prižgan, čebula narezana, meso marinirano in kuhanje predvolilnega golaža se lahko prične. Drobljenje, ki je bilo doslej pregovorno značilno za levo sredino, se tokrat dogaja tudi na desni. Na drugi strani pa so v ta politični teden stopili drugače - povezovalno.
Predvolilno sodelovanje sta naznanili stranki Vesna in Levica. Ideja povezovanja za Levico ne predstavlja širitve vpliva, temveč krpanje notranjih razpok. Vodo v kleti ji je začel puščati Miha Kordiš, ki so mu zaradi “razdiralnega odnosa” pred časom pokazali vrata in je nato pričel novo igrico z naslovom Mi, socialisti. V praksi to pomeni, da je Levica izgubila del volilnega telesa, ki si želi manj salonskega branja Marxa in več neposredne akcije.
Tako pri Vesni kot Levici prevladuje kolektivni etos, a kolektiv, ki nima vsaj enega karizmatičnega vodje, v Slovenji ne prepriča niti na društvenih volitvah v krajevno skupnost.
Povezovanje Vesne in Levice za marsikaterega levosučnega volilca predstavlja mokre sanje. Toda v ozadju te zelene romance že dlje časa čepi ena in ista težava: ni obraza, ki bi lahko ta politični hibrid ponosno peljal na teren. V obeh strankah prevladuje kolektivni etos, a kolektiv, ki nima vsaj enega karizmatičnega vodje, v Slovenji ne prepriča niti na društvenih volitvah v krajevno skupnost.
Tu bi seveda lahko nastopil Vladimir Prebilič, ki že nekaj časa počne to, kar zna najbolje - premišljuje. Premišljuje, ali naj iz vloge enega redkih Slovencev z zeleno evropsko izkaznico presedla nazaj v domači peskovnik, kjer so pravila igre ohlapna, rezultati pa pogosto odvisni od tega, kdo ima večjo mikrofonsko prepoznavnost v Odmevih. A dejstvo, da se Prebilič še ni odločil, pove več o stanju slovenske politike kot o njem samem.
Politični projekt, ki se resno vmeša v razplet volitev, lahko pri nas zraste hitreje kot šparglji po prvi pomladni nevihti. In če se pri tem zdiš dovolj resen, si že na pol poti do vloge odrešenika. A odrešeniki so lahko naporni. In težko zdržijo več kot en mandat. Zato bi bilo za Vesno in Levico morda bolj realistično, da za zdaj ostaneta pri partnerskem sodelovanju - mehkem, brez zavezniškega prstana. Programsko sta si stranki sicer blizu, se pa na nekaterih področjih njuna stališča razhajajo. Levica oborožitvi pravi ne, Natu pa še glasnejši ne. Vesna, na drugi strani vendarle vidi članstvo v zavezništvu kot začasno neizogibnost. Ker če Slovenska vojska danes zmore komaj še varovati dvorišče vojašnice, potem zveni obrambna avtonomija kot ambiciozna farsa. In Prebilič, ne glede na svojo zmernost, ni naiven.
In tako se predvolilni golaž že rahlo cmari. Čebula se praži, meso pa se v kotličku še išče. Na koncu bo morda izpadel užiten. A za zdaj še ni jasno, kdo bo glavni kuhar in kdo zgolj tisti, ki bo mešal in poskušal, če se ni kaj prismodilo.