Brez žalostnih punc in mrzlih dvoran

Avtomobili so prvič iz prostega teka v prvo glasbeno prestavo ustvarjalno ročko potisnili pred 42 leti. Že čez dve leti so izdali prvenec Mjesec je opet pun, s pesmimi v jeziku, ki ga ni več, in do danes nanizali še deset avtorskih albumov z mnogimi uspešnicami, zbranimi na dvojnem vinilu Potujemo 1984-2024. Prvič na Primorskem so jo pred prvo praznično “rundo” predstavili v Kosovelovem domu.

SEŽANA > “Ista mesta isti dnevi, samo ladja, na kateri smo, težje pluje, a je prav tako,” so bili prvi verzi, s katerimi so sežansko občinstvo pozdravili novogoriški Avtomobili, ki uspešno premagujejo tudi najostrejše ovinke že 42 let. Uvodna skladba Potujemo je sicer najnovejša, saj nosi še letnico 2024. Posneta novembra po svoje uvaja obdobje, v katerem se zlasti ustanovna člana, brata Marko in Mirko Vuksanović, podpisana pod vse plošče - prvi kot pevec in tekstopisec, drugi kot klaviaturist in skladatelj, spominjata resnično dolge poti, na kateri se je skupina vpisala med domače institucije. V novejšem odseku potovanja sta se jima uspešno pridružila južnoprimorska glasbenika, izvrsten kitarist Boštjan Andrejc Bushy in iskrivi bobnar David Morgan, po lanski smrti Davida Šuligoja pa še basist Uroš Trebižan iz Šturij pri “Wajdowšni”, kot ga je predstavil Vuksanović.

V Sežani so odlično uigrani potovali po različnih ploščah, obdobjih, predvsem pa po vižah, ki so v zavesti mnogih zapisane kot nadčasovne, do določene mere že ponarodele: recimo Ljubezen ne stanuje tu, Argentina, Poletje ljubezni ... Po dolgem času sta zazveneli tudi skladbi v nekdanjem jeziku skupne države, kjer so bili Avtomobili še kako prepoznavni. Tista srbo-hrvaščina, ki “je morda res nihče več ne govori, a jo še vsi razumemo”, je sprva uvedla 40-letno uspešnico Ona nosi uniformu, ki ji je v izštekanem delu sledila še Mjesec je opet pun, po kateri so poimenovali prvenec.

A nova zbirka prinaša tudi skladbe, ki so izšle po letu 1998, ko je pri ZKP, njihovi matični založbi, že izšel izbor Največji zadetki. Odtlej se je zadetkov nabralo še precej. Med tistimi, ki so tako z odra kakor z radijskih postaj odzvanjali z zadnjih plošč, so bile tudi v Sežani toplo sprejete Daleč z istoimenske plošče in prav tako Stopinje v snegu, z zadnje Sijaj (2022) pa Zato ti želim.

Njihov pop-rock je doma tako na koncertnih prizoriščih, kakršno je ljubljanski Kino Šiška, kjer se je stoječe občinstvo po pričevanjih dodobra razvnelo, kakor v dvoranah s sedišči, kakšna je sežanska. Tamkajšnje poslušalstvo je sicer potrebovalo malce več ogrevanja, da se je sprostilo in pritegnilo pri refrenih, recimo, v zgolj s klavirjem pospremljeni Punce izginjajo v noč ali znamenitih Skozi leta, Enakonočje, V mrzlih dvoranah a se je čarovnija zgodila tudi na Krasu. Pevec z enim najmarkantnejših glasov se je sicer opravičeval, da mu tistega večera menda ni služil najbolje, a je v resnici to čutil le on sam.

Novoletni koncert Kosovelovega doma, ki ga je z voščili uvedla direktorica Katja Jordan, se je tako iztekel s splošnim navdušenjem, podaljškom z Gospodarjem in s Hvala za pisma ter z občutkom, ki ga Vuksanović opisuje v uvodoma omenjeni Potujemo: “... obljubili smo si čudeže in mir, vse je tiho, kot da vojne ni bilo”. Vsaj za en večer.

---