Kaskaderske igre z gradbenimi dovoljenji
Pred nekaj meseci, ko so se Ankarančani zbrali na eni od občinskih sej, se je usedel na stol, namenjen javnosti, in nas podrezal: “A o tem, da Velov gradi hišo, ne boste nič pisali? Kaj nadomestno gradnjo? Novogradnjo, vendar! Vam še ni jasno, da občina nima prav?” Namestil se je na naslonjalo, eden od investitorjev, ki so gradili pod Jadransko cesto v Ankaranu, in še naprej poslušal razpravo občinskih svetnikov. Storil je dovolj: vrgel je žogico, prepričan, da je informacija o “luzerski” občini in zmagovalcu, ki ji pred nosom, na eni najlepših lokacij in proti vsem občinskim željam gradi hišo, vroča žemljica. Bila bi vroča, če ne bi bila že mrzla. Da ima tudi tretji lastnik zemljišč pod Jadransko cesto gradbeno dovoljenje in pravico, da blizu morja in zaščitenega slanega travnika na Sv. Nikolaju postavi počitniško hišico, ni bilo v tistem trenutku nič presenetljivega. Prej pričakovanega. Kajti če sta uspela dva, bo bržkone še tretji. Da, ankaranska občina je v boju z zasebniki potegnila ta kratko in je absolutni poraženec, čisti luzer. A kaskaderska igra z gradbenimi dovoljenji piše dolge, več sezon trajajoče telenovele, ne pa kratke doktor romane.
Nove gradnje pod Jadransko cesto so trn v podplatu ankaranske občine, dokazovanje, kdo ima prav - občina ali lastniki zemljišč - in, predvsem, kdo bo izpadel bistrejši in močnejši, pa je v štirih letih, kar spremljamo to zgodbo o vztrajanju zasebnega kapitala, da gradi tam, kjer lokalna skupnost tega ne dovoljuje, preprosto zvodenelo. Mimo so tudi lokalne volitve, ko je zasebni kapital na svojo stran pritegnil del ankaranske politične scene ter smo poslušali štorije o težavah, ki jih imajo zasebniki, ko ne morejo zadovoljiti svojih gradbenih apetitov in kako bi jim morala občina priti naproti. Skoraj bi odprli tekoči račun za donacije vsem, ki si blizu morja ne smejo zgraditi hiše. Kaj ni bil Ankaran ustvarjen ravno za to?
Informacija, da je referentka na ministrstvu za naravne vire in prostor videla zgodbo o rekonstrukciji hiše, ki je sploh ni bilo, kot primer preohlapne interpretacije v režiji Upravne enote Koper, je resnična vroča žemljica.
V nasprotju z vsem tem pa je novica o razveljavljenem gradbenem dovoljenju pod Jadransko cesto kot jutranja kava, ki dvigne krvni pritisk. Informacija, da je referentka na ministrstvu za naravne vire in prostor videla zgodbo o rekonstrukciji hiše, ki je sploh ni bilo, kot primer preohlapne interpretacije v režiji Upravne enote Koper, je resnična vroča žemljica. Uči nas, kako nepredvidljiv je status zmagovalca, če kaskadersko hodi po robu gradbene zakonodaje. Razumemo, da mu igra dviguje adrenalin, očitno pa ni edini ter se še tu in tam najde uradnik, ki mu ob določenem primeru zaplapola kri. Biti “piflar”, ki pozna zakonodajo, je občasno prav zabavno.