Ploskovne lutke

December, poln SiTi Teater, več kot sto otrok in seveda njihovih staršev za povrh. Odvila naj bi se predstava Medeni čudež. In se tudi je, le moja igra je bila bolj ploskovna. Igrala sem vlogo Medonjama, medveda, ki obožuje medenjake, vendar vsako zimo prespi naše praznike. Ne pozna dobrih mož, ne ve, kako praznujemo, ne pozna običajev, pozna pa medenjake. In to ga žene, da si tisto leto skupaj z Nežko pričara nekaj posebnega.

Dvajset minut pred predstavo sem zlezla v kostum. Nadela sem si ogromen trebuh in oblekla rjav plišast pajac s svetlejšim krogom na sredini. Luštkan, srčkan, s kapico z ušesi sem bila pravi plišasti medvedek. Kostum je imel zadaj zadrgo od tilnika do konca našega sedala - ali po domače riti. In predstava je bila zrežirana tako, da sem bila ves čas na odru. Na sceni sta bili dve hiški, ena moja in ena Nežkina, na sredini odra pa ogromna jelka. Ker SiTi Teater zahteva, da se otroške predstave igrajo z mikrofoni, sva s soigralko to upoštevali in si ju nadeli. Mogoče je tudi pas z mikrofonom botroval sledečemu dogodku. Kdo bi vedel.

Čepela sem za hiško in čakala na začetek predstave. Nežka me je zbudila iz zimskega spanja, čez nekaj sekund pa so me medene sanje hitro zvabile nazaj v brlog. Tako hitro so me zvabile, da sem malo siloviteje počepnila in takrat zaslišala “czzzzzz”. Takoj sem vedela, kaj je. Na hrbtu sem namesto kožuščka zatipala spodnjo majico in gate. Tega, kar sem jaz zatem izvajala, mislim, da niti koreograf z ogromno fantazije ne bi zmogel postaviti na oder. V hipu sem postala specialistka v stranskih priključi-prestopi korakih. Večje premike sem delala v krožnicah, hiperbolah in vseh možnih sinusnih gibanjih. Vse skupaj je bilo podobno plesu, da ne rečem baletu, ker če sem krilila z rokami, je bil kostum bolj nategnjen in zadaj ni zevala tako velika luknja. En trenutek sem še poskušala rešiti zadrego: medtem ko naj bi se skrila za hiško in čakala, da me otroci prebudijo s pesmijo Siva kučma, sem stekla v zaodrje, kjer sem našemu Božičku v paniki rekla: “Glej, kaj se je zgodilo, pizda, pomagaj.” On pa: “Kaj naj naredim? Saj nič ne morem.” In vse to je med petjem otrok, ki so poskušali zbuditi Medonjama iz zimskega spanja, odzvanjalo po dvorani. Ko sem se spomnila, da sem na mikrofonu, sem za nameček dodala še: “Fak!”

Na oder sem se vrnila v upanju, da presrečni otroci moje stiske niso opazili. Nagradili so nas z velikim aplavzom in moj trud, da speljem predstavo do konca, vsemu navkljub, je bil res ogromen. Šok je popustil.

---