Dolgotrajna oskrba in volilno leto? Ojoj!

Slovenija je, na grozo večine izven političnih strank vladne koalicije, dobila zakon o dolgotrajni oskrbi vseh, ki so odvisni od pomoči drugih. Ker je zakon brez jasnega financiranja, s pomanjkanjem kadrov, podzakonskih aktov in normativov, neuresničljiv, je nejevolja logična. Sprejemljiva pa je samo pri tistih, ki so vlagali desetletja naporov v vzdržen sistem, pri politikih pa nikakor ne.

Prav tisti poslanci, ki v minulih desetletjih niso ukrenili nič za sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi in s tem vse, da so bili najbolj ranljivi starejši odrinjeni v zadnji kot pozornosti države, so bili v nasprotovanju zakonu v državnem zboru najbolj glasni. Sedeč na gori študij in lastne neučinkovitosti so na veliko razpredali o zakonu kot o preuranjeni lupini brez vsebine. Slab zakon je bil sprejet. Slabše bi bilo samo, če ne bi bil.

Opozicijski poslanci s svojimi strankami in vladami so imeli v minulem desetletju, zlasti po izhodu iz gospodarske krize, v rokah vse, da bi prerezali gordijski vozel poglabljajoče diskriminacije in stisk pomoči potrebnih. Ko to ni bilo dovolj, so ob najbolj prezrtih starejših, slepo rinili v stiske mlade. Ker se ti zato vse težje osamosvajajo, o starosti, kaj šele o solidarnostnem financiranju oskrbe zanjo, kakopak ne razmišljajo.

Opozicijski poslanci s svojimi strankami in vladami so imeli v minulem desetletju, zlasti po izhodu iz gospodarske krize, v rokah vse, da bi prerezali gordijski vozel poglabljajoče diskriminacije in stisk pomoči potrebnih.

Politiki so Slovenijo tam nekje po vstopu v EU grdo zavozili. Dolgotrajno oskrbo povsem! Bolj ko so Evropa in v luno vpijoči doma na to opozarjali, bolj pišmeuhovsko so se obnašali.

Odpovedali so vsi! Daleč najbolj predzadnji vladi spremljajoči politiki. V rokah so imeli, po že treh prej pripravljenih zakonih, četrtega. A je vlada Mira Cerarja zmogla le dodaten nakup časa z evropsko financiranimi pilotnimi projekti oskrbe starejših v Dravogradu, Celju in Krškem. Sočasno ta vlada, kot še nobena v tem tisočletju, ni naredila nič za uveljavitev davno sprejetih tehničnih normativov za domove. Podobno kot vse je novogradnje domov potiskala v roke dražjim zasebnikom. Vlada Marjana Šarca ni naredila nič. Z izjemo dodatnega nalaganje bremen stanovalcem domov starejših. Čeprav je bila edina manjšinska vlada doslej, bi ob nekoliko resnejši pridruženi Levici, dolgoletni problem lahko pospravila s političnih miz v znosnejše življenje.

Zaradi zavoženosti Slovenije, se še dolgo ne bodo našli politični heroji za resno uveljavitev solidarnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Če nič drugega, bodo čez tri leta in pol, ko zakon zavarovanje zapoveduje, vpili, kako jasno in glasno so povedali, da je zakon zanič.

Davčno financiranje, ki dolgotrajno oskrbo omogoča v Skandinaviji in Avstriji denimo, v državah z najboljšo tovrstno oskrbo, slovenskim politikom v stalni spregi z domnevno preobremenjenim kapitalom, niti na pamet ne pade.

Na podlago nekaj domov za starejše vrednih študij o vzdržni skrbi za ranljive, nič kolikokrat besedno premletih in v pilotnih projektih preverjenih, smo torej dobili zakon, ki je presekal sprenevedanje o oskrbi, ki smo jo potrebovali davno. Zakon, ki je odprl vrata do nekaj evropskega denarja zanjo.

V prvi vrsti pa smo dobili zakon, ki je razgalil ničevost neučinkovitih politikov. Epidemija je aktualno vlado primorala v nekaj vlaganj v zastarele javne domove in njihove kadrovske dopolnitve. A zamude so tolikšne, da evropski denarji za vse potrebno v domovih in za okrepitev skromne oskrbe na domu, še dolgo ne bodo zadoščali nobeni vladi.

Prihodnje super volilno leto nobena politična stranka, z izjemo sajenja rožic, za dolgotrajno oskrbo ne bo naredila nič. Nenazadnje bo zakon začel veljati šele leta 2023. Samo nepripravljen zavod za zdravstveno zavarovanje se bo zvijal v prilagajanju novo predvidenemu sistemu.

Sledila bodo presenečenja, ki to ne bodo. Pilotni projekti so najbolj presenetili s številom prijavljenih v evropsko sofinancirano in zato brezplačno dolgotrajno oskrbo. Množičnejši vstop v oskrbo po novem zakonu bo razkril, da so potrebe večje, kot se politikom ob današnji oskrbni mizeriji sanja. Da bo marsikdo oskrbo prikrojil svojim in ne potrebam tistih, ki pomoč potrebujejo, pomanjkljivo število nadzornikov bržčas niti ne bo opazilo.

Ker bodo volilnemu sledila tri leta uvajanja zakona, bodo vendarle razkrila večji del uzakonjenih strelov v prazno. Katerakoli vlada že bo dočakala zapovedano uvedbo obveznega zavarovanja, bo morala ukrepati. Bodisi z uvedbo prispevnih stopenj, če bo prej delala tako dobro, da bodo državljani in gospodarstvo prikimali ali pa z novim zakonom, ki bo pomoči potrebnim naklonjen in sočasno vzdržen. Morda ji bo uspelo, če bo Slovenijo naredila primerljivo razviti Evropi in bo ranljivim, namesto manj nujnim nalogam, odrezala vsaj evropsko povprečen, 1,6 odstoten delež bruto domačega proizvoda.

---