Zakaj New York, ne Novi Jork ali Nju Jork
Panta rhei ali “vse teče”, vse se giblje in razvija. Tako je 500 let pred našim štetjem spoznal in oznanil grški filozof Heraklit, začetnik dialektičnega razmišljanja na osnovi stvarnih, ne mimostvarnih, metafizičnih pojavov. Človeku ne bo nikdar uspelo, da bi dvakrat stopil v isto reko, ker takoj po vstopu reka ubeži naprej in ob drugem vstopu ni več ista. Panta rhei.
Za jezik ne bi našli bolj ustrezne primerjave, kot je Heraklitovo spoznanje. Je tako vsestransko in vsezajemajoče, da velja tudi za jezik in njegove prirojene, nenehno delujoče notranje usmerjevalce, po katerih se ravna. Tudi v jeziku vse odhaja in prihaja, se spreminja, staro odteka, a obenem že doteka novo.
S takim sklicevanjem na ugotovitve starih modrecev sem skušal s čim bolj otipljivimi primerami in zgledi umiriti gorečega jezikoljuba, ki me je “napadel” sredi ceste, češ da smo slavisti in razni izdajalski globalisti neodločni v obrambi dobrega jezika v javni rabi. Poudarjal je, da on odločno zagovarja stroga slovnična pravila, ki so še edina rešna bilka jeziku, ki se utaplja v morju globalizacijskega potujčevanja. Tudi o naših razmišljanjih v Minuti je dejal, da v njih pogreša rdečega pisala, ki bi vse, kar ni po naše, prečrtalo z debelo črto.
“Vse je treba posloveniti, kar se le da. Vse tujke, vsa imena držav, tujih mest, pokrajin, tako kot smo nekoč Salzburg prevedli v Solnograd, München v Monakovo, Wien v Dunaj, Tergeste v Trst, Venezio v Benetke, Graz v Gradec, Österreicherje pa v Avstrijce. Tudi New York bi lahko zapisali Nju Jork ali ga prevedli v Novi Jork, saj tudi White Housu rečemo Bela hiša.”
Sem ga zaustavljal z vprašanjem, ali naj bi potemtakem tudi Dubrovnik prevedli Hrastnik ali Dobrnič, ker je beseda dub po naše dob, posebne vrste hrast. A se ni dal zmotiti.
“Pa so prišli ti globalisti, ki bi se radi večjim narodom prilizali k doječim nedrom, ti od zadaj nekamlezniki, in vse zasr..., več, zaje..., no, izdali jezik, domovino, mater, brate, sestre, partizane, domobrane, Triglav in Prešerna ... Bem jim mater.”
Nikamor nisva prišla s takimi besedami, le jezila sva se oba, on na globalske nekamlezce, jaz pa nanj, ker mu niso nič zalegli ne Heraklitov panta rhei, ne Heglova dialektika, ne moja pridiga, da jezik le ne more večno nebogljeno lulati v pleničke, ampak mora zrasti v korenjaka in se kot Krpan spopasti z Brdavsom napredujočega življenja. Rasti mora skladno z vsem, kar prinašajo novi časi, buhteča tehnika, na vse strani rastoča znanost, računalniške neskončne možnosti, veletok podatkov, ki se ulivajo z interneta.
Stare čase smo marsikaj, kar je bilo tuje, lepo prevedli, marsikaj pa na golo vzeli, saj bi drugače ostali brez gumbov, vina, hlač, žage, medicine in pobožni brez religije. Te besede so vse tuje.
Zaustavimo se le pri neponašenih imenih mest, držav in pokrajin, ki so mojega gorečega jezikovnega čistuna tako razburila, da je stal kot kip pred mano. Slovnica in pravopis sta sicer kar jasna:
* Taka imena, če so podomačena, zapisujemo po našem pravopisu: Praga (ne Praha), Atene (ne Athenai), Rim (ne Roma), Varšava (ne Warszawa), Pariz (ne Paris), Pulj (ne Pula), Francija (ne France), Alzacija (ne Alsace).
* Če niso podomačena, jih zapisujemo v njihovi tuji podobi: New Jersey, Kobenhavn, Zürich. Le končnice jim dodamo naše, ko jih sklanjamo, na primer: v New Jerseyju.
A ti dve pravili povzemata le stanje in dejstva, ki so veljala v času njunega nastanka. Ne upoštevata pa v zadostni meri naglo vznikajočih novosti, ki jih prinaša sodobni čas, a jih jezik mora spremljati, prilagajati svojim pravilom in jih sprejemati. Take novosti se ne uveljavljajo samo na tehnološkem, družboslovnem, gospodarskem, političnem in drugih področjih, ampak tudi pri zapisovanju imen mest, držav, pokrajin in drugega, kar se v sedanjem globaliziranem svetu vse bolj in bolj zbližuje.
Doslej je bilo in je še pravilno zapisati Pulj in ne Pula, ker so v času rajnke Avstrije v tamkajšnjem arzenalu, skladiščih orožja s potrebščinami za mornarico in vojsko, delali številni naši predniki do leta 1918. Tako so hrvaško Pulo v svoji govorici prelevili v Pulj. Ta oblika se je vztrajno ohranjala še skozi leta Titove Jugoslavije vse v današnje čase. Morda zaradi stotisočkrat opisanega filmskega festivala, ki se je imenoval Puljski festival. A danes je Hrvaška samostojna država, ločena od Slovenije z nedoločeno mejo, prek katere se pogosteje sliši Pula s hrvaške strani kot pa z naše Pulj. Zato vse pogosteje v naših časopisih beremo izvirno hrvaško Pulo namesto slovenskega Pulja. Podobno smo namesto Solnograda začeli pisati izvirno Salzburg, namesto Beligrada Beograd, ne pa zmerom namesto avstrijskega Gradca Graz ali namesto Vidma Udine v Furlaniji.
Ali drug primer. Dokler je Tito zaradi zbliževanja jugoslovanskih bratskih narodov pošiljal mlade vojake iz Slovenije čim dlje od doma v Makedonijo, od tam pa makedonske v oddaljeno Slovenijo, smo makedonsko glavno mesto še pisali “po slovensko” (srbsko) Skoplje. A ko je leta 1965 močan potres razsul metropolo ob Vardarju, da smo vsi pretreseni sočustvovali s potresenci brez streh nad glavo, so novinarji začeli Skoplje zapisovati po makedonsko Skopje. In tako ga zapisujemo tudi danes, še posebej zato, ker so se tudi Makedonci samoosvobodili in imajo samostojno državo ter svobodno zapisujejo ime svojega glavnega mesta po makedonsko. In tako ga tudi mi.
Še zadnji primer. Ker se sodobni svet naglo združuje v svetovno vas, kjer se vsi poznamo, vsi istočasno obolevamo za prašičjo gripo, globalizirano čvekamo iste bedarije in jim tudi vsi verjamemo, se želijo poenotiti tudi imena držav, mest, pokrajin in vsega takega. Organizacija združenih narodov je izdala seznam izvirnih imen držav, namenjen novinarjem, državnikom, turističnim popotnikom in drugim, da jih z interneta zvesto prepisujejo. Posamezne države pa so sporočile, kako naj se zapišejo imena njihovih mest: včeraj Bombej, danes Mumbaj, včeraj Peking, danes Pinjin (pri nas še zmerom Peking), predpredvčerajšnjim Konstantinopel, včeraj Carigrad, danes Instanbul, za komuniste Leningrad, za buržuje Sankt Petersburg ali Piter, za nas prej Petrograd, a danes samo Peterburg ali Petersburg.
Panta rhei. Vse teče in se spreminja, da ne moreš dvakrat pomočiti roke v isto vodo. Pa naj bo tako, jezik vse prenese, se prilagodi in zapiše. Samo da ne bi prenesli vsega mi, Slovenci z domovino in Triglavom v srcu, če bi nam na južni strani Ljubljane na Viču kdo zapisal, da stopamo v Lubiano, na drugi strani pri Šentvidu pa, da ne v Lubiano, ampak v Laibach. Ker kaj se ve, panta rhei. JOŽE HOČEVAR