Pol stoletja izolske transfuziologije

S 50. obletnico delovanja izolske transfuziologije se dejavnost zapisuje v zgodovino Istre in južne Primorske. Čeprav je med mlajšimi v državi, je pomemben del varne in kakovostne oskrbe bolnikov z dragoceno krvjo. Darovanje krvi je darovanje živega tkiva in dokaz, da je humanost iskreno dejanje velike družine anonimnih krvodajalcev. Obdelava krvi in pomoč bolnim v Izoli in Sloveniji pa nasploh sodi, skladno s strogimi evropskimi merili in standardi, v sam vrh držav EU.

IZOLA> Da je res tako, je bilo slišati na včerajšnji počastitvi častitljivega jubileja izolskega centra za transfuzijsko dejavnost (CTD). Zadnji dve leti je pod okriljem republiškega Zavoda za transfuzijsko (ZTM) medicino, a pod streho izolske bolnišnice (SBI).

Direktor ZTM, Igor Velušček med drugim pravi: “Za izolskim centrom je 50 let zelo uspešnega dela in ni dvoma, da bo tudi v prihodnje tako, saj so strokovni, zagnani in imajo veliko zvestih krvodajalcev.”

Marušič - zdravnik je delal s krvjo

Zdravstveni minister Dorjan Marušič se spominja, da je kot mlad zdravnik začel delati v SBI: “Odčitaval sem krvne vzorce in tu tudi dežural,” pravi. “Kot strokovni direktor SBI sem se lotil krepitve tima transfuziologije v SBI. Kot minister si prizadevam za združitev transfuziološke dejavnosti, v povezavi z regionalnimi enotami. Povezovanje je porok za večjo kakovost, razvoj in krepitev varnosti bolnika.”

Poudarja, da je transfuziološka dejavnost v Sloveniji na zelo visoki strokovni ravni: “Glede na stroge evropske normative in standarde smo na vrhu lestvice držav EU. Tej dejavnosti morajo slediti vse druge. V povezovanju in združevanju so moč, napredek, razvoj, saj so zahteve vse strožje.”

Pionirji in nasledniki

Tranfsfuziologija je bila ustanovljena 18. februarja leta 1961 zaradi potreb zdravstva v Istri. Prva predstojnica in utemeljiteljica je bila zdravnica Božena Žen Boh. Sodelovala je tudi pri izbiri prostorov, ureditvi, opremi in kadrovanju. S pomočjo organizacij Rdečega križa, ki so po besedah sedanje vodje CTD, zdravnice Irene Kramar, ključni pri zagotavljanju krvodajalcev, je Žen Bohova začela tkati mrežo anonimnih krvodajalcev. “Po zaslugi prve ekipe pionirjev se je ta dejavnost začela razvijati in širiti. Zdaj imamo sodobno ekipo in veliko prostovoljcev,” poudarja Kramarjeva in dodaja: “Darovanje krvi je darovanje živega tkiva. Zato je pomembno, kako kri obdelamo, da gre varna in kakovostna v žilo bolnika, ki brez nje ne bi preživel.”

Prvi darovalci

Zgodovina navaja prve krvodajalce, med njimi Izolana Ivana Pivaca, ki je nato kri daroval 130-krat. “Želel sem biti prvi, a sem prednost odstopil ženskama. Vedno sem rad pomagal in krvodajalstvo je ena najlepših pomoči ljudem,” pravi. Sprva so kri še zbirali v stekleničkah, darovanju je sledila še topla malica. Tudi njegovi hčerki sta krvodajalki, zdaj pa še vnukinja, študentka medicine. “Le dvakrat sem zvedel, komu sem podaril kri - enkrat so jo, še toplo, poslali v Sežano, drugič mi je sosedova hči povedala, da je na steklenički s transfuzijo pisalo moje ime, ker so na začetku kri še označevali z imeni darovalcev.”

V pol stoletja se je nabralo veliko rekorderjev, ki so kri darovali 100-krat. Takih je 58, med njimi dve ženski. Ena je Koprčanka Emilija Glavina. “Rada pomagam drugim. Kot pedagoginja sem mlade spodbujala k humanosti in krvodajalstvu. Zdaj je vse manj solidarnost. Tudi v podjetjih zavirajo krvodajalce in jim ne omogočajo prostega dneva. Šele, ko kri sam potrebujejo, spoznajo, kaj to pomeni,” je prepričana.

Transfuziologija je razmeroma mlada veda, ki se hitro razvija, pravi Kramarjeva. “Zdravljenje s krvjo in njenimi komponentami je vse zahtevnejše. Iz ene odvzete enote krvi lahko zdaj pripravljamo vse več komponent, na voljo so vse boljši testi. Razvoju se sproti prilagajamo, za kar potrebujemo vse boljšo opremo.”

Sprva je izolska dejavnost delovala le za potrebe SBI, zdaj oskrbuje še bolnišnici Valdoltra in Sežana ter Medicor.

JASNA ARKO

---