V tržaškem SSG igrajo skoraj pozabljeno "komedijo" dubrovniškega avtorja

Vlaho Stulli: Kažin ali Karabinjerjeva Katra, Slovensko stalno gledališče Trst. Režija: Vito Taufer. Prevajalec in lektor: Danijel Malalan. Scena: Peter Furlan. Kostumi: Barbara Stupica. Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar. Oblikovalec luči: Rafael Cavarra. Igralci: Vladimir Jurc, Nikla Petruška Panizon, Lara Komar, Luka Cimprič, Vanja Korenč in Primož Forte.

 Karabinjer Vladimir Jurc in odrski sin Luka Cimprič Foto: Maja Pertič Gombač
Karabinjer Vladimir Jurc in odrski sin Luka Cimprič Foto: Maja Pertič Gombač

TRST> Čeprav ima dramsko delo Dubrovčana Vlaha StullijaKažin ali Karabinjerjeva Katra v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst in v režiji Vita Tauferja oznako komedija, pa je to predvsem socialna drama nekega družbenega dna na prehodu iz 18. v 19. stoletje. To za tisti čas povsem netipično dramsko besedilo je namreč nastalo leta 1800, in je ostalo skoraj pozabljeno do splitske praizvedbe v začetku 80. let prejšnjega stoletja, čeprav so ga hrvaški literarni zgodovinarji omenjali med poslednjimi izvirnimi hrvaškimi komedijami, ko so bile pred padcem Republike napisane v Dubrovniku.

Marko Fotez, ki je besedilo (naslovil ga je Kate Kapuralica) prepisal iz rokopisa, ki ga je hranila Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu, je ob splitski praizvedbi (1982) zapisal: "Po dramaturški strukturi ima delo sicer tri dejanja, vendar se v ničemer ne drži klasičnih Aristotelovih pravil. Scenski tok, zgoščen v dvodelno banalno sliko životarjenja neke družine 'z dna', enako kot življenje samo, teče spontano. A to banalno dogajanje razkriva številne družbene in osebnostno-psihološke odnose, ki prikazujejo pomembne in trajne značilnosti takega životarjenja. Če jo ocenjujejo s stališča današnje dramaturgije, ta Stuličeva komedija (ki ji vedno bolj ustreza oznaka tragikomedija) presenetljivo vsebuje številne prvine danes tako modernega modernističnega gledališča absurda ali antidrame, domala z vsemi njunimi značilnostmi."

To opisano družbeno dno je režiser Vito Taufer postavil na oder dinamično in brez vsakega olepševanja. Tu ni prostora ne za objem ne za lepo besedo. Delo, ki ga je deloma v knjižno italijanščino in slovenščino, deloma pa v tržaški dialekt v obeh jezikih spretno prevedel Danijel Malalan, je ena sama groba, da ne rečem surova, govorica družinskih članov. Družina je namreč zapita. Pijeta starša in pijačo ponujata tudi svojim otrokom. Edini cilj jim je poročiti najstarejšo hči Maro, da bi se družinski proračun vsaj malo razbremenil. Sicer pa odteka življenje vsakdana v surovem dialogu med družinskimi člani in klofutami, ki jih mati Katra deli svojim otrokom od jutra do večera. Seveda ta surov jezikovni substandard ni brez duhovitih prebliskov, zato se gledalec predstavi mestoma smeje, čeprav ni v ničemer smešna, in zaradi česar je bila najbrž prvotno uvrščena med komedije.

Tako kot je to družinsko životarjenje videl režiser Vito Taufer, pa je dogajanje predvsem neizprosno groba socialna realistična drama, mestoma celo veristična (oče, karabinjer Luca, si tlači pred gledalci prste v usta, da bi bruhal; no, hvala bogu, Mara se ne poščije v testenine pred gledalci, pač pa to izvemo iz pogovora), pri čemer je posebej neusmiljen do matere. Ta ne premore niti zrna dobrohotnosti, da bi vsaj za hip pri gledalcu vzbudila simpatije.

Stremuško Katro, ki je sredi revščine celo povzpetnica - ona je v svojih očeh ena gospa - pusti brez kanca človeške topline, in tudi igralka Nikla Petruška Panizon jo upodobi (čeprav tega pri njej nismo vajeni) linearno in Katro oblikuje predvsem in samo kot priskutno zoprnost.

Za razliko od Katre skozi ničevo življenje karabinjerja pronica srčna toplina. Vladimir Jurc ga zarisuje tankočutno s finim psihološkim niansiranjem in občutljivostjo za človeško dušo, in kljub brodenju po umazani vodi gledalca osvoji s simpatijami.

Lara Komar je v vlogi Mare naravnost enkratna - kakšen razvoj je v eni dobri sezoni naredila ta mlada igralka! Je kot lahkokrili metulj, ki se "fidancira" z mladim mornarjem (njena mati sicer meni, da se "putanira" še z vsemi ostalimi), radoživa in tudi v grobosti ljubka.

Ganljivo prepričljiv je tudi Luka Cimprič v vlogi omejenega, rahlo bebavega sina Luke.

Če bi predstava dala vsaj za drobec duše tudi Katri, bi se jo laže gledalo in gledalec bi jo raje zadržal v spominu.MAJDA SUŠA


Najbolj brano