Vino, dan Zemlje in ogljični odtis

Mednarodni dan Zemlje, 22. april, spremlja misel, da je zdravo okolje bistveno za naše preživetje. Da moramo varovati ekosisteme in razvijati nove rešitve. Ločeno zbiranje odpadkov v sklopu “ekoloških otokov” nas je uspavalo v prepričanju, da ravnamo prav, čeprav samo zbiranje in reciklaža ne rešujeta osnovnega problema, ki ga predstavlja razmetavanje z energijo za preveliko proizvodnjo in potrošnjo vsega. Napovedali smo vojno plastičnim vrečkam, toda tudi steklo ni tako zelo okolju prijazna embalaža, kot bi nam radi prikazali, saj zahteva velik vložek energije, pa še s črepinjami se lahko poškodujemo.

Dolga zgodovina zbiranja (od)rabljenih steklenic

Zabojnike za zbiranje steklenic sem prvič videl v nekem južnofrancoskem mestu. Pri nas smo takrat lahko vračali steklenice s kavcijo v trgovino, za bagatelo jih je odkupoval DINOS (Dajmo industriji nazaj odpadne surovine) ali pa smo se jih preprosto znebili. Zdaj prevladuje “vračanje” v namenske zabojnike za steklo, ki pa imajo lepotno napako. Tiste francoske izpred pol stoletja je namreč postavila neka humanitarna organizacija, ki je tako zaslužila kak frank za svojo dejavnost, naši pa so v lasti komunalne službe, ki nam odvoz zaračunava. Saj, kaj bi drugega? Cena kilograma mešanega odpadnega stekla je približno 0,02 centa, kar pomeni, da že samo praznjenje enega zabojnika in njegov odvoz staneta več, kot je steklo vredno.

Steklo je torej predvsem - strošek. In to večkraten. Še vedno ga dojemamo kot najbolj primerno posodo za hranjenje številnih tekočin, vključno z vinom. Prepriča nas njegova kemična inertnost, stabilnost ob spremembi temperature, možnost sterilizacije, zaščita pred UV žarki in še marsikaj, vključno z zadovoljstvom ob stiku s površino. Dodajmo k temu še tradicijo, ki sicer nima tako dolge brade, kot si bi mislili, saj se je stekleničenje vina uveljavilo šele v 17. stoletju.

Od takrat do danes se je marsikaj spremenilo. Steklenice so iz ročnega izdelka steklopihalcev postale serijski industrijski proizvod. Vse skoraj enake, v glavnem “bordojke”, “burgundke” in “renanke”, ter ustaljenih kapacitet, preračunanih na osnovo 0,75 litra, “la bouteiile”.

V obdobju razmaha industrijskega designa so se pojavile številne, ki so bile namenjene zgolj enemu vinu, konzorciju ali blagovni znamki, kot na primer steklenice za verdicchio iz Mark, vina Collio ali linijo Bagueri iz kleti Goriška Brda. Vse to je cvetelo, dokler je cvetel tudi vinski posel in dokler je bil potrošnik pripravljen plačati obenem z vinom še vse potrebne in nepotrebne stroške. Saj - koliko pravzaprav “stane” steklenica?

Enkratnost na preizkusu trajnosti

Pri določanju dejanske cene je potrebno upoštevati vsaj dva vidika. Enega predstavlja sama proizvodnja, drugega prevoz, pri obeh pa na ceno vpliva teža. Težka steklenice je že pri nakupu dražja, potem pa potegne za seboj še stroške za dostavo vina kupcu: težja kot je pošiljka, več plačaš! In večji je ogljični odtis, ki predstavlja celo pri lažjih steklenicah 30 odstotkov tovrstne obremenitve okolja v procesu pridelave in trženja vina, pri steklenicah za peneča vina, ki so bile do nedavnega težke vse do 935 gramov, pa celo 65 odstotkov! Prav zaradi večje pozornosti do okolja so v Šampanji kot nov standard postavili 800-gramske steklenice, ki pa so še vedno sposobne prenesti izjemne pritiske.

In kaj je narobe z recikliranjem? Marsikaj, od samega koncepta dalje, saj je zbiranje steklovine, njeno sortiranje in taljenje za novo uporabo energetsko zelo potratno. Naj jo torej odvržemo v generične smeti? Jasno da ne, vendar bi morali dati prednost bolj trajnostnim rešitvam. V Kataloniji je pred leti potekal projekt reWINE, med katerim so želeli preveriti primernost ponovne uporabe vinskih steklenic. Sodelovale so štiri kleti, ki so se v projekt podale s skupaj 100.000 steklenicami in jih do desetkrat ponovno napolnile. V okviru Tedna odgovornega uživanja vina so pripravili degustacijo vina iz nove in večkrat uporabljene steklenice ter ugotovili, da ni nobene razlike. Naredili so tudi študijo (še) sprejemljive razdalje do pralnic, kjer bi odslužene steklenice pripravili za naslednjo polnitev, in prišli do izračuna, da bi bila dovolj ena na 400 kilometrov.

Pločevinke in bagnum

Če bi to omenil vinski legendi Joškotu Jazbecu iz Tupelč na Krasu, bi se samo zasmejal. Za vse njegove prve polnitve je uporabljal “stare” steklenice, saj novih v nekdanji Jugoslaviji še kupiti nisi mogel; dostop do njih so imele zgolj zadruge! Otroci socializma smo znali biti varčni, predvsem pa iznajdljivi!

O večkratni rabi vinskih steklenic se žal malo govori, zato pa se vse bolj širi polnitev v alternativne posode, sicer še vedno namenjene enkratni uporabi, vendar z nižjim ogljičnim odtisom. To dosegajo predvsem na račun manjše teže in lažje predelave: predstavnik velikega podjetja je dejal, da je “prihranek” pri enem tovornjaku enak teži enega slona.

Za zares 100-odstotni reciklažni material velja zgolj aluminij, in na trgu že dobimo pločevinke vina različnih dimenzij, od 0,2 do 0, 75 litra, pri čemer se prve odpirajo kot pivo, druge pa imajo navojni zamašek. Kar pomeni, da je potrebno odprto pločevinko dokaj hitro porabiti. Več svobode pri pitju na kozarec omogočajo danes najbolj razširjene vrečke v škatli (bag-in-box), iz katerih točimo vina s pomočjo pipice. Za manj uspešen poskus alternativne polnitve veljajo kartonski tulci (frugal), ki so kot nekakšen “bag-in-bottle”, zadnje čase pa postajajo vse bolj popularni bagnumi, samostoječe vrečke iz laminirane plastike z aluminijasto podlogo, ki se po količini zapakirane pijače spogledujejo z magnumi. Vino iz njih je pohvalila celo Jancis Robinson, ki velja za najvplivnejšo damo v svetu vina.

Za nakup takšnih polnitev se mnogi odločajo iz povsem praktičnih razlogov, saj se vrečke ne razbijejo, četudi padejo na tla, lažje jih je zlagati in baje jih cenijo tudi lastniki jaht. Prav zaradi njih najdemo v bag-in-boxih in bagnumih tudi vse več in več prestižnih vin.

Na Vinitaly je Alessio Stracci iz Mark, kmetije San Filippo, predstavil kar 15 polnitev ekološko certificiranega vina v “vrečki v škatli”, vključno z malvazijo z enotedensko maceracijo, za katero Alessio pravi, da je bila tudi v Markah stara praksa priprave vina.

Nova praksa pa je iskanje ekološko bolj sprejemljive embalaže, s kateri bi vinarji tudi lažje nagovorili “zoomerje”, ki se jih okolijski vidiki bolj dotaknejo kot zvestoba domišljeni tradiciji. •