Živeti z burjo

Pred petindvajsetimi leti ni bilo merilcev za burjo in ni bilo rdečih alarmov. Učiteljice na podnanoški osnovni šoli so prvošolčke poslale domov v skupinah z učenci višjih razredov in jim naročile, naj se držijo za roke, da jih ne bo odneslo. Parkirišče so zapolnili ruski, bolgarski in turški tovornjaki, ki so se s slabimi zavorami komaj pricijazili po Rebrnicah in za nekaj dni obtičali. Tiste, ki so za vsako ceno rinili naprej, je burja prevrnila. Na dveh kilometrih Vetrnega polja, kot se imenuje najbolj kritičen odsek ceste, je ležalo po deset ali več tovornjakov. Posebej rada je burja s ceste pobrala kakšno katrco in jo zakotalila čez travnik. Posebni junaki so bili šoferji šolskih avtobusov. Kdo pa si upa danes v pravi burji pripeljati ducat otrok iz Vipave do Podnanosa? Pred dvajsetimi leti so se morali vsi posesti na eno stran avtobusa in dati mir. Ko so srečno prispeli domov, so se zagnali na vzpetino nad Podnanosom, kjer rastejo bori. Ti so se v močni burji spremenili v super gugalnice. Podnanoščani burje ne marajo. Pravijo, da je pusta in surova. So pa nesrečni, kadar se deževni dnevi predolgo vlečejo in je ni od nikjer. Pozornost turistov pritegnejo podnanoške kritine. Ne kamenje, na strehah imajo skale, ki preprečujejo, da bi strešniki deževali naokrog. In ne morejo se načuditi, ti turisti, zakaj drevesa rastejo postrani.

Rdeči alarmi so marsikaj spremenili. Avtoprevozniki preračunavajo škodo. Zapirajo vrtce in šole. Reporterji s čeladami na glavah lovijo najbolj dramatične trenutke. Šofer tovornjaka, ki preizkusi srečo, zapelje med podivjane sunke in pristane na boku, se znajde v primežu novinarskega poročanja. Še hujši pa je primež države, ki za tako nespametno početje zaračuna šest tisočakov.

Strah se je naselil med ljudi. Strah pred recesijo, strah pred virusi in okužbami, strah pred družinami istospolnih partnerjev ..., povsod strah in negotovost. Nič presenetljivega, torej, da se v teh časih mnogi bojijo še burje, te tisočletne primorske spremljevalke.