Med porokami, vojnimi grozotami in podajanjem rok

Septembra se ne začne le novo šolsko leto, pri nas ga obeležujejo tudi trgatve in po poletnem premoru vroča politična jesen. Slovesen, a neobičajen uvod v dolgo predvolilno kampanjo bo že jutrišnja poroka predsednika vlade. Dogodek bo gotovo tudi medijsko odmeval med privrženci obeh strankarskih polov in nepristranskimi opazovalci. Takšna so pač družbena razmerja (ne le) pri nas, v mednarodnih odnosih pa sta v središču dogajanja še naprej umiranje brez obrokov v Gazi in vojno izčrpavanje v Ukrajini. Športna karavana gre medtem ob kakšnem manjšem zastoju naprej: v nove zmage in poraze. Večkrat prežvečena fraza, da ne gre mešati politike in športa, je vseeno težko prebavljiva. Ob odzivih krovnih športnih organizacij imajo zunanji opazovalci - pri čemer ni nujno, da so športni zanesenjaki - občutek, da gre pri obravnavi ruskih in izraelskih športnikov za dvojna merila. Ruski klubi in ekipe ne smejo sodelovati na mednarodnih tekmovanjih, za razliko od izraelskih.

Prav včeraj so se slovenski košarkarji za konec skupinskega dela evropskega prvenstva na Poljskem pomerili z Izraelci. Obe ekipi sta si še pred zadnjim krogom priigrali uvrstitev v izločilne boje, razplet tekme pa je opredelil njuna izhodišča pred osmino finala. Simbolne geste oziroma sporočila, usmerjena proti izraelskemu početju na Bližnjem vzhodu, so med športnimi akterji sicer redka. Precej več jih je med gledalci na prizoriščih, kjer so ob nastopih izraelskih športnikov oziroma ekip sicer že desetletja v veljavi poostreni varnostni ukrepi. Nemara jih je še najtežje udejanjiti na kolesarskih dirkah, do katerih imajo gledalci prost dostop in niso deležni podrobnih pregledov.

Šport je vendarle neločljivo povezan s svetom, ki ga živimo. V dobrem in slabem. Šport ni apolitičen, tako kot niso (vsi) športniki apolitični. Velja jim prisluhniti, tudi ko ne govorijo le o občutkih po velikih zmagah ali bolečih porazih. Navsezadnje gre za osebnosti, ki jim je lahko mar. Tudi za svet okoli nas.

Tudi sicer na nobenih drugih športnih dogodkih navzoči niso v tako tesnem stiku kot s kolesarji. Zadnja velika etapna dirka v sezoni, španska Vuelta, zaradi odsotnosti Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča sicer ni pod slovenskim drobnogledom. Že tako pa je v drugem tednu dirke več pozornosti veljalo dogajanju ob cesti kot v sami kolesarski karavani, ki so jo v sredo pred ciljem v Bilbau ustavili propalestinski protestniki. Nedvomno so bili vidni. Tudi sicer nudijo kolesarske dirke precej priložnosti za prepoznavnost in pošiljanje različnih signalov. V palestinskih zastavah, ki jih ni manjkalo niti v čezmejni etapi Gira s ciljem v Novi Gorici, gre gotovo iskati politični in družbeni kontekst.

Tudi na dirki po Španiji ni palestinskega kolesarja, je pa zato ekipa Israel Premier Tech. V sicer mednarodno obarvani zasedbi je na startu tudi izraelski kolesar, kamen spotike pa je za protestnike vendarle nastop ekipe kot celote. Španski prireditelji so se sredi dirke znašli v precepu, pri čemer lahko izdajajo le priporočila brez varnostnih zagotovil za kolesarje in nemoteno izpeljavo Vuelte.

Sicer pa se kolesarji dobesedno in v prenesenem pomenu neredko gibljejo po spolzkem terenu. Tudi o gostiteljici svetovnega prvenstva, ki ga bodo v zadnji tretjini septembra prvič pripravili na afriški celini, bi se dalo razpravljati, Ruanda, ki je bila pred tremi desetletji prizorišče genocida, je pod pretvezo etničnih sporov in nerazčiščenih odnosov iz preteklosti v sosednjem Kongu pokazala apetite za tamkajšnje rudnine. Naposled naj bi si jih rezervirale ZDA. Tudi zato si je Donald Trump prizadeval za hitro umiritev konflikta, ki naj bi ga ustavil mirovni sporazum, sklenjen pred dobrima dvema mesecema.

Manj interesa kaže ameriški predsednik za prekinitev neizprosnega izraelskega bombardiranja Gaze, kjer ni bogatih rudnin. Težko si tudi predstavljamo, da bi na palestinskem pogorišču in kosteh umrlih, zakopanih pod ruševinami, nastala privlačna riviera. Že zamisel o letovišču za turistična doživetja, svojevrstni oazi miru, je morbidna, ni pa posebej izvirna. V polpretekli zgodovini je bilo kar nekaj primerov, ko so si vojni zločini in hudodelstva ter zabava in brezskrbnost podajali roke.

Ko smo že pri rokovanju, slovenske odbojkarice se po zadnjem kvalifikacijskem dvoboju za evropsko prvenstvo pred mesecem dni niso želele pozdraviti s svojimi tekmicami iz Izraela. Zlasti pri nas je gesta dvignila nekaj prahu, seveda tudi političnega, povezanega tudi s tem, na čigavem zelniku je zrasla zamisel. Naposled je pomembno, da so za njo stale kot ekipa, ki zastopa Slovenijo, kar tovrstna sporočila naredi še močnejša. Navzven in navznoter.

Kakšen teden pozneje so slovenske odbojkarice na svojem krstnem svetovnem prvenstvu (SP) na Tajskem govorile predvsem s svojimi igrami, ki so povezale tudi gledalce v domovini. Brez ekipnega duha ne bi bile možne. Tudi zato je Fatoumatta Sillah nemudoma postala udarna sila v napadu. Ko je kot najstnica pred sedmimi leti prišla iz pretežno muslimanske Gambije v Novo Gorico, je le malokdo verjel, da bo postala dodana vrednost tudi za reprezentanco, na katero se bo po uvrstitvi v izločilne boje SP ter čvrstem odporu olimpijskim podprvakinjam Američankam in zlatim z evropskega prvenstva Turkinjam, odslej gledalo z drugačnimi (športnimi) očmi in pričakovanji. Tudi morebitne simbolne geste, ki jih lahko povežemo z družbeno angažiranostjo, bodo pod lupo. Ne gre jih spregledati.

Šport je vendarle neločljivo povezan s svetom, ki ga živimo. V dobrem in slabem. Šport ni apolitičen, tako kot niso (vsi) športniki apolitični. Velja jim prisluhniti, tudi ko ne govorijo le o občutkih po velikih zmagah ali bolečih porazih. Navsezadnje gre za osebnosti, ki jim je lahko mar. Tudi za svet okoli nas.