Zapleteno do neprepoznavnosti

Italija po nedeljskih volitvah ni niti za milimeter bliže stabilni vladi. Še več: z zmago populistov vseh vrst in barv se je politični položaj v naši zahodni sosedi zapletel do neprepoznavnosti. V takšnem položaju pa se najbolje znajdejo izkušeni politični mešetarji, ki lahko poraz spremenijo v zmago. Teh je v italijanski politiki še vedno precej, zato bodo pravi zmagovalci tisti, ki se bodo v dolgoveznih povolilnih pogajanjih pravočasno znašli na pravih mestih.

Italijani, razočarani zaradi nereševanja bistvenih družbenih problemov, so svojo jezo razlili na vse, ki v njihovem imenu upravljajo s skupnim dobrim: Renzija in njegovo vlado, na evropske institucije in na vso politično kasto. Ob tem pa so gnev razlili še na migrante, ki vedno bolj zasedajo ulice njihovih mest, in globalizacijo. Siti so celo Berlusconija, ki tokrat ni uspel po kameleonsko skriti svoje več kot desetletje dolgo vladavino na politični sceni.

Volilci so jasno izpovedali svojo voljo, da tako, kot je šlo doslej, ne more iti več naprej.

Jasno so izpovedali svojo voljo, da tako, kot je šlo doslej, ne more iti več naprej. Na severu so priložnost dali ksenofobom iz Lige, ki so zaigrali na strune varnosti, rasizma in evroskeptizma, na jugu pa protestniškemu Gibanju petih zvezd. Tudi v tem pogledu Italija še nikoli ni bila tako politično in idejno razdeljena. Res je, da so dali oblast v roke populistom, a je še bolj pomembno, da so zavrnili etablirane politične stranke, v prvi vrsti levosredinsko koalicijo, ki je doživela polom. Bruslju tako ljuba koalicija Berlusconija in Renzija, ki bi zagotavljala kontinuiteto, sploh ni možna. Odgovornost za to si lahko kar medsebojno delita sama s svojimi najbližjimi sodelavci.

Kako bo delovala italijanska politika v prihodnje, ne ve nihče: ni zanesljivo, da bo bistveno drugačna kot doslej. Nesporni zmagovalci Grillini niso več tisti politični naivneži izpred desetletja, ko so se učili hoditi po rimskih sobanah. Vedo, da lahko nekaj spremenijo le, če so v vladi, zato predvolilnega zavračanja sodelovanja z drugimi strankami ni potrebno vzeti dobesedno. A bodo potrebni še večji kompromisi, kot so bili potrebni pri ustvarjanju nove nemške vladne koalicije. Če tega prevetrena italijanska politična kasta ne bo sposobna, je tako kot na zadnjih volitvah možno, da zmagovalca (pred petimi leti sta to bila Bersani in Grillo, zdaj sta Di Maio in Salvini) ne bosta vodila vlade. Naslednji korak pa so lahko vnovične volitve.