Z vetom do bridkega konca

Spet je tisti čas v letu, ko se vprašamo, kaj za vraga počne državni svet?

Če bi se slovenska politika snemala kot Netflix serija, bi bil državni svet tisti dolgočasni stranski lik, ki se pojavi v vsaki tretji epizodi, zadrži glavno akcijo, razlaga nekaj nerazumljivega o “postopkovnih pomislekih” - in potem izgine nazaj v senco. A glej ga zlomka, zdaj so se odločili za comeback sezone: štirikrat veto.

Državni svet, ta Frankensteinov skupek predstavnikov interesov, je bil nekoč zamišljen kot protiutež “politični večini”, kot glas regij in stroke. A danes je postal karikatura samega sebe.

Za tiste, ki ste ta teden živeli pod kamnom: državni svetniki so z odložilnim vetom začasno ustavili štiri zakone. Prvi, ki bi ljudem omogočal dostop do zdravilne konoplje. Drugi, ki ureja pomoč pri prostovoljnem končanju življenja - mimogrede, ob podpori večine državljanov. Tretji, ki prepoveduje baterijsko rejo kokoši in kastracijo pujskov brez anestezije. In zakon o gostinstvu, ki je med drugim želel lotiti težave kratkoročnega oddajanja stanovanj. Področja, kjer je Slovenija v zadnjih letih zaplavala daleč od obale zdrave stanovanjske politike. V imenu gospodarstva so ustavili zakon. Folklora, pač.

Zakon o konoplji za medicinske in znanstvene namene je padel po podobnem scenariju. Čeprav je več kot dve tretjini volilcev na referendumu lani podprlo njegovo splošno usmeritev, je državni svet odločil, da rešitev ni dovolj dobra. Kritika zakona ni bila brez vsebine. Predvsem opozorila glede centralizacije dejavnosti, izključevanja kmetov in proizvodnje le v zaprtih prostorih so legitimna. A ob vsem tem ostaja grenak priokus: če ljudstvo nekaj potrdi, a zakon potem obtiči v medinstitucionalnem precepu, komu pravzaprav pripada zadnja beseda?

In tu pridemo do bistva. Državni svet, ta Frankensteinov skupek predstavnikov interesov, je bil nekoč zamišljen kot protiutež “politični večini”, kot glas regij in stroke. A danes je postal karikatura samega sebe - politično preoblikovan odbor, ki se več ne boji pokazati, da ni nevtralen. In ko oblast pade z leve na desno ali obratno, začne druga stran tarnati, da jih državni svet ovira.

A če institucija obstaja zgolj zato, da je moteča - komu služi? Na tej točki gre za sistemski problem. Da imamo drugi dom parlamenta, ki ima formalno šibko moč, a lahko mile volje zamakne (tudi) ključne politične preboje in podaljšuje status quo.

Morda bi bil čas, da si kot družba priznamo, da imamo institucijo, katere največji doprinos k zakonodaji je to, da jo zavira. Nihče ne pravi, da moramo zdaj z vilami nadnje, nikar. A morda bi bilo ... konstruktivno? premišljeno? elegantno? ... če bi ta okostnjak, ki visi v omari parlamentarizma in ob vsaki resnejši spremembi zaropota s svojim vetom, preprosto nehal bingljati tam. V imenu učinkovitosti. V imenu razuma. Za dobro demokracije. In za dobro kokoši.