Vsaka ima svoj duplikat

Včerajšnji dan, ko se je končal proces vlaganja kandidatur in uradno začela predvolilna kampanja, ne predstavlja pomembne prelomnice pred državnozborskimi volitvami, saj strankarski propagandni stroji delajo s polno paro že najmanj dva meseca, po razvpitem odstopu predsednika vlade Mira Cerarja. Nekatere stranke, tako opozicijske kot vladne, pa se volilno kampanjo gredo že vse zadnje leto.

Najpomembnejša značilnost seznama vloženih kandidatnih list je njihova množičnost. Če bo državna volilna komisija potrdila vse kandidatne liste - to namreč ni samoumevno, - bo slovenski volilec letos lahko izbiral kar med 25 strankarskimi ponudniki, kar je bistveno več kot pred štirimi leti, ko jih je bilo 17, s tem pa bo izenačen rekord iz leta 1992. A pestrost izbire ne pomeni avtomatično, da je v družbi več demokracije in da bo kvantiteta zagotovila tudi kvaliteto. Kvečjemu obratno: marsikatera družbena in ideološka skupina je nezadovoljna z upravljanjem države in s smerjo razvoja Slovenije, zato si želi neposredno vplivati na odločanje, hkrati pa inflacija poslanskih kandidatov vpliva na raven političnega dialoga - merila za vstop v državno politiko so z vsakimi volitvami nižja.

A pestrost izbire ne pomeni avtomatično, da je v družbi več demokracije in da bo kvantiteta zagotovila tudi kvaliteto.

Množičnost kandidatnih list je tudi posledica sporov v dosedanjih političnih skupinah, odstopov, razhajanj in zamer. Skoraj vsaka uveljavljena parlamentarna stranka ima svoj duplikat, ki ima zelo podoben program, nagovarja ideološko isto volilno bazo in se celo z imenom navezuje na “matično” stranko. Dobra država Bojana Dobovška tako namerava uresničiti program SMC, ki ga ta ni bila sposobna, Združena levica bi rada popravila napake Levice, ki naj bi se izneverila skupni platformi, SLS ima svoj duplikat v Novi SLS Franca Kanglerja, NSi v stranki GOD Aleša Primca, Socialni demokrati v Solidarnosti Uroša Lubeja, celo Jelinčičeva SNS je dobila izzivalca v Zedinjeni Sloveniji. Lista Marjana Šarca je svojevrstna kopija, predvsem po načinu delovanja, Stranke Mira Cerarja. Tako samo SDS in Desus nimata svojih dvojnikov.

Povprečnemu slovenskemu volilcu tako 3. junija res ne bo lahko izluščiti zrna od plevela, marsikdo pa bo na takšno zamegljevanje preprosto zamahnil z roko ... in ostal doma.