Umetnost za revolucionarje

Kulturna politika je en tak čuden tič. V demokratičnih družbah si je težko predstavljati, da bi se politika na kakršen koli način vmešavala v kulturo. Umetniki in ustanove, v katerih ti ustvarjajo, morajo biti popolnoma avtonomni. Politika je tu zato, da kulturo ustrezno financira in podpira, ne pa da prodre v njene ustvarjalne spore. A kot nas uči zgodovina, ni vedno tako.

Nekdanji kitajski predsednik Mao Zedong je leta 1942 na Forumu o literaturi in umetnosti v Yan'Anu podal enega svojih najpomembnejših govorov o kulturi. Ta govor je postal temelj kulturne politike Komunistične partije Kitajske in močno vplival na razvoj umetnosti in literature v socialistični Kitajski. “Umetnost in literatura morata služiti revoluciji,” je dejal. Kritiziral je umetnike, ki so ustvarjali “buržoazno” umetnost, ki ni koristila nikomur. Od umetnikov in pisateljev je zahteval, da zapustijo meščansko okolje in živijo z delavci in kmeti. Le tako bi, po njegovem, lahko razumeli potrebe ljudstva in ustvarjali umetnost, ki bo resnično revolucionarna. Tako je postavil temelje cenzure in politične kontrole umetnosti.

Janši je za kulturo tako vseeno, da bi, če bi lahko, na kulturno ministrstvo postavil kar Kekca, če mu ne bi za vrat dihal sin moža, ki je uglasbil Vstajenje Primorske.

ZDA danes, kot kapitalistična kopija Maove Kitajske, nadaljuje z vmešavanjem v kulturo, kar nikakor ne preseneča. Nič čudnega torej ni, da sta tudi predsednik Musk in oproda Trump začela z vso silo udrihati po kulturi in jo obtoževati protiameriškosti.

Roko na srce, pri nas ni nič drugače. No, že res, da pristojno ministrstvo vodi Levica, ki si z višanjem izdatkov za kulturo poskuša zagotoviti nov mandat. Toda, kako dolgo? Volitve niso več tako daleč in pred vrati je Janez. Medtem ko kultura Levico vzdržuje nad parlamentarnim pragom, jo neprestano minirata opozicija in njen Veliki vodja. Temu je za kulturo tako vseeno, da bi, če bi lahko, na kulturno ministrstvo postavil kar Kekca, če bi obstajal in če mu ne bi za vrat dihal sin moža, ki je uglasbil Vstajenje Primorske.

Njegova svetost je minuli konec tedna na slavnostni akademiji SDS v Laškem - prosto po Trumpu - naznanil ustavne spremembe, tudi uveljavitev spola kot naravne kategorije. Morda se zdi primerjava Maove Kitajske z Janševim kulturnim pohodom pretirana, a mehanizmi so enaki: kultura mora biti ideološko pravilna, poslušna in podrejena višjemu cilju - takrat revoluciji, danes narodni identiteti in kapitalu. Edina razlika je v tem, da Mao ni skrival svojih namenov, pri nas pa se to vedno znova zapakira v besede o “slovenski kulturni dediščini”, “normalizaciji” in “resnici”. A k sreči je tudi sama kultura tak čuden tič, ki preživi vsako politiko, naravno katastrofo in kekca na čelu ministrstva.