Tudi najmočnejša pest se kdaj utrudi

Nadvse čudno bi bilo, če ne bi na nekaj mesecev zasledili novice, da je Kitajska pričela z obsežnimi vojaškimi vajami v neposredni bližini Tajvana. Tajvanski predsednik Lai Ching-te je “velikega brata” pozval k dialogu in opozoril, da vojaške vaje ne prinašajo spoštovanja, temveč le poglabljajo napetosti. Lai, ki nadaljuje politiko svoje predhodnice Tsai Ing-wen, skuša obdržati ravnotežje med ohranjanjem statusa quo in željo po večji samostojnosti Tajvana. A resnica je kruta - Tajvan ostaja sirota v mednarodni skupnosti. Kot suvereno državo ga priznava zgolj 12 držav, njegova osamitev pa je posledica neusmiljene diplomacije Pekinga, ki svoje politične in gospodarske vzvode uporablja za izolacijo otoške demokracije.

Kitajske vojaške vaje v okolici Tajvana so postale tako rekoč folklora. Letala preletavajo otoške meje, ladje križarijo po Tajvanski ožini, Peking pa vztrajno poudarja svojo “neomajno odločnost” pri ohranjanju ozemeljske celovitosti. V resnici gre pri kitajskih vojaških vajah okrog Tajvana zgolj za ustrahovanje in kazanje mišic, kar ne koristi nikomur - ne Kitajski ne mednarodni skupnosti. Lai Ching-te ima na tem mestu prav - spoštovanja si Kitajska s temi dejanji ne bo pridobila.

V resnici gre pri kitajskih vojaških vajah okrog Tajvana zgolj za ustrahovanje in kazanje mišic, ki ne koristi nikomur - ne Kitajski ne mednarodni skupnosti.

Ali je strah pred neposrednim napadom Kitajske na Tajvan upravičen? Verjetno ne. Globalne napetosti so že zdaj na vrelišču - vojna v Ukrajini, konflikti na Bližnjem vzhodu, razpršena polarizacija velesil. Napad na Tajvan bi bil poteza, ki bi sprožila globalni kaos. Tajvan je ključen člen svetovnih dobavnih verig, predvsem na področju proizvodnje polprevodnikov. Eskalacija bi lahko pogubno vplivala na svetovno gospodarstvo in politiko.

A ne smemo pozabiti - Tajvan je živ dokaz, da avtoritarni režimi ne morejo utišati želje po svobodi. In temu pritrjuje tudi dogajanje v Siriji, kjer je 50-letna vladavina družine Asad klonila pod voljo upornikov. A Tajvan vseeno ostaja nek čuden, tihi simbol upora proti avtoritarnosti, zavrženi svetilnik demokracije na nemirnem svetovnem političnem morju. Žal pa mednarodna skupnost ostaja pasivna v svojem odnosu do otoške demokracije. Dokler bo tako, bo Tajvan ostal sirota, prepuščena lastni odločnosti in pogumu. Lai Ching-te je v svoji komunikaciji nekoliko bolj oster od svoje predhodnice. Jasno namreč sporoča, da lahko le Tajvanci odločajo o svoji usodi. Težko komentiramo, kako se bo na Laijev diskurz odzvala Kitajska. No, najbrž z novimi vojaškimi vajami. Svet pa bo mirno opazoval in upal, da se tudi najmočnejša pest sčasoma utrudi, če ji nasproti stoji neomajna volja.