Tresla se je gora, rodila se je miš
Komentarji
11. 03. 2025, 05.00
, posodobljeno: 11. 03. 2025, 08.53
Najprej razčistimo sledeče: zastaviti program evropske prestolnice kulture, zagotoviti zadostno količino sredstev za izvedbo in nato zastavljeno še izpeljati je izredno zahtevno delo, naj si bo vodja še tako izkušen in sposoben. Zadovoljiti potrebe vseh je praktično nemogoče, sploh pa ne v kulturnih klikah, ki pregovorno - zlasti na slovenskih tleh - veljajo za izredno kritične in so pri svojem kriticizmu vselej neizprosne.
Na program evropske prestolnice kulture se je že ob predstavitvi vsul plaz kritik, češ, da ni atraktiven, da je premalo ambiciozen in da izključuje domače umetnike. Kritikom je kasneje usta zaprlo spektakularno odprtje v režiji Nede Rusjan Bric, ki si jo je v živo ogledalo približno 50.000 gledalcev, prek TV zaslonov in drugih prenosov pa še veliko več. Osrednja slovesnost je torej uspela. Kaj pa zdaj?
“Če bi bil program EPK res ambiciozen, bi morali biti ravno mladi njegova rdeča nit – motor, ki bi gnal tudi širši, manj kritični del populacije.”
Za program bodo v zavodu GO!2025 namenili približno 20 milijonov evrov, kar sploh ni zanemarljiva vsota. In tukaj nastopi problem, ki ga je že napovedala množica skeptikov: “Kaj bomo dobili za ta denar?” Za zdaj se zdi, da je odgovor, vsaj delno, prazen. Z razmeroma nizko stopnjo angažiranosti, ki jo ponuja program, bomo težko odgovorili na to vprašanje. Ob 20 milijonih evrov bi morali z razkošjem in pogumom pripraviti program, ki bi zvenel kot svetovna kulturna revolucija, pa ne le kot nekaj, kar bo zadovoljilo samo strokovno publiko, tisto ožjo in ločeno od množic.
Tukaj so tudi mladi, tisti, na katerih kao svet stoji? Če bi bil program EPK res ambiciozen, bi morali biti ravno mladi njegova rdeča nit – motor, ki bi gnal tudi širši, manj kritični del populacije. Namesto tega pa ostajamo z občutkom, da se je zanje poskrbelo bolj kot za nekega obstranskega uporabnika, ki ga je treba zgolj minimalno upoštevati. Zdi se, da so mladi v Novi Gorici prepuščeni bolj ali manj Mostovni.
Ampak, če hočemo biti pošteni, še ni vse izgubljeno. Vse to je še popravljivo, čeprav se zdi, da smo v prvem mesecu že zamudili tisti momentum, ki bi lahko vse postavil na pravo pot. To je bil trenutek, ko bi morali “raztrgati sceno” s programom, ki bi ljudi pritegnil, presenetil, morda celo šokiral, da bi obdržali tisto navdušenje, ki ga je sprožilo odprtje. Namesto tega pa se zdi, da vse nekako spi. A tudi tu je še čas, da se popravi prvi vtis, da se zategne program in ga usmeri v pravo smer. Potrebujemo nekaj, kar bo na hitro prebudilo vse, kar je do zdaj ostalo v lenobnem stanju - nekaj, kar bo tako osvežilo občinstvo, da ne bo več spraševalo: “A to je to za ta denar?”