Samo predstavljajmo si EPK v Istri

Pod kapo je že 25. neformalni praznik Ta veseli dan kulture, ki ga obeležujemo na obletnico rojstva pesnika Franceta Prešerna. In res je bil vesel. Na Primorskem smo ob tej priložnosti proslavili še dejstvo, da letošnja Prešernova nagrada roma tudi na enega tukajšnjih koncev - prejel jo bo namreč režiser, rojeni Bistričan Dragan Živadinov. Zdi se, da je bil sloviti režiser in performer velikokrat - lahko bi rekli, da kdaj tudi namerno - spregledan, zdaj pa bo končno dobil svojo zasluženo prepoznavo.

Četudi je v zadnjih letih veliko govora o finančnem aspektu te nagrade, se kot družba premalokrat zavedamo, kakšna čast je dobiti Prešernovo nagrado. Smo ena redkih držav, ki se ponaša z državnim praznikom, posvečenim kulturi in kulturnim ustvarjalcem. Žalostno je, da tudi tega kdaj izkoriščamo za politična obračunavanja in “prepucavanja” o tem, kdo je zmagal drugo svetovno vojno, namesto da bi vse svoje napore usmerili v razvoj kulture. A tako pač je ... Tu, na sončni strani Alp. Kako pa je na še bolj sončni strani?

“EPK je politični in ne kulturni projekt, Istranke in Istrani pa, ko pride do lokalne politike, popolnoma izgubimo razum.”

Vsako leto 15. septembra je Primorska navidezno povezana. Takrat se zave, da je našla svoj pravi obraz in skupaj stopa v novo življenje. Toda v realnosti težko govorimo o eni Primorski. Že mesece pišemo in še bomo pisali o Goriški kot evropski prestolnici kulture. Pozabljamo pa, da je bila v igri za laskavi naziv tudi slovenska Istra. Tista prava, povezana slovenska Istra. Kultura.PIKA je naslov skupne kulturne strategije, ki so jo pred oddajo prijave za EPK sprejele tri od štirih istrskih občin. Prijava je kmalu splavala po vodi, zmaga pa je romala na drug konec Primorske. Danes je v Istri slišati precej kritik na račun delovanja zavoda GO!2025, ki bdi nad projektom EPK. Toda vprašajmo se, kaj bi bilo, če bi bilo? Bi bila v prihodnjem letu slovenska Istra res pripravljena na izvedbo evropske prestolnice kulture?

EPK je politični in ne kulturni projekt, Istranke in Istrani pa, ko pride do lokalne politike, popolnoma izgubimo razum. Referendumi o fiktivnih parkih, neskončno štetje glasov, odstranjevanje raznih napisov, “tretja svetovna vojna” med pripravo prijavne knjige ... Premnogo je bilo primerov, v katerih so istrski župani bolj kot politiki izpadli kot liki iz kake humoristične nanizanke. Toda politiki kdaj sodelujejo tudi s kulturnimi delavci, zato se znova vrnimo k vprašanju kaj bi bilo, če bi bilo?

V Istri je vsesplošno prisoten močan regionalni ponos, medtem ko na zavod GO!2025 letijo očitki, da so iz programa iztrgali lokalne ustvarjalce. Glede na specifiko istrskega kulturnega prostora si upamo trditi, da nikakor ne bi dovolili “foreštom” iztrgati programa iz domače programske knjige. Lahko je govoriti. A kaj bi bilo, če bi bilo ...

---

---