Referendum, ki ni vreden aplavza
Komentarji
08. 05. 2025, 05.00
, posodobljeno: 08. 05. 2025, 06.21
Najprej razčistimo nekaj: referendum je bil sklican v skladu z ustavo, vsak državljan pa ima pravico, da se ga udeleži ali ne - to je temeljna pravica, ne obveznost. A čeprav je formalno vse po črki zakona, je ironije okoli tega referenduma cel kup, in to na obeh straneh. Začnimo pri predsedniku vlade, ki poziva k bojkotu referenduma.
Ok, recimo, da je referendum neumen. Recimo, da je SDS s tem predlogom populistična, manipulativna in ga izkorišča za predvolilno kampanjo. Ampak potem naj Robert Golob kot predsednik vlade, kot prvi med ministri, lepo vstane in reče: “Ta zakon je dober, pobudo SDS zavračamo, ker je slaba, in gremo na referendum pokazat, kdo ima prav”. Ampak ne. On svetuje, naj ostanemo doma. Oprostite, ampak prvi med ministri ne more biti tudi prvi v bojkotu, prihodnje leto pa pred kamerami vpiti “Gremo volit!” in “Če ne greš, drugi odločajo namesto tebe!” Takega manevra se lahko gresta bodisi Kordiš bodisi Jelinčič. Ne pa predsednik vlade.
SDS bi na volišča peljala še mrtve, če bi bilo treba, samo da poravna stare zamere s kulturniki. Te predstave ne smemo samo gledati. O njej moramo trezno razmisliti in si v najslabšem primeru reči: “To ni bilo vredno niti aplavza”.
Če na eni strani mize sedi Golob, je na drugi pravi borec za kulturo, Janez Janša. Njemu je za kulturo dol viselo že v osemdesetih, ko je bil še fan Top Gun estetike in vojaške retorike z več domoljubja kot dialoga. Strateg, kot je (vsaj nekoč bil), se je tega zakona najbrž razveselil. Končno je spet dobil priložnost, da iz kulture naredi politično bojišče. V njegovem svetu so kultura pač Beli panter in skupina Victory, ki tu pa tam spesni kako domoljubno vižo. Vse drugo je sprevrženo, izrojeno ali pa celo protinarodno. Da zdaj vlečejo na plano neke umetnike, ki še niti 50 let nimajo, in jih razkazujejo kot argument proti zakonu o dodatku k pokojninam izjemnim umetnikom, je pač še en ironičen vrhunec. Ti ljudje najverjetneje nikoli ne bodo videli pokojnine - ne zato, ker jim ne bi pripadala, ampak ker bomo do takrat že vsi stali do kolen v vodi ali pepelu.
Kot rečeno, referendum je pravica, ne obveznost. Participacija je še vedno edina stvar, ki dela demokracijo manj tragikomično. In to velja tudi za referendum, četudi je vprašanje zanič in namen prozorno politikantski. To ne sme biti razlog za pozive k bojkotu referenduma. To ni nobena drža, je izmikanje odgovornosti. Moralistični predlagatelj referenduma pa niti v tem primeru ni nikakršen vzor državljanske higiene: SDS bi na volišča peljala še mrtve, če bi bilo treba, samo da poravna stare zamere s kulturniki. Te predstave ne smemo samo gledati. O njej moramo trezno razmisliti in si v najslabšem primeru reči: “To ni bilo vredno aplavza”.