Praznik živilske birokracije

Sredi avgusta bo vlada prejela poročila kmetov, predelovalcev, posrednikov in trgovcev o prodajnih cenah nekaterih pridelkov in živil, da bo ugotavljala morebitne ekscesne zaslužke. V času, ko je narava najbolj živahna in so kmetje na poljih, jih pošiljajo med papirje, da bodo poročali, kar državna statistika itak spremlja. V ponedeljek, 14. avgusta, ko bodo morala biti poročila v Ljubljani, pa v uradih zaradi prazničnega mostu ne bo nikogar. Bo delo pač počakalo.

Za spremljanje verige od njive do krožnika, ki naj bo poštena do vseh deležnikov in naj zagotavlja prehransko varnost prebivalstva, je bilo sklicanih že veliko forumov, ustanovljene so bile takšne in drugačne komisije, kukali so nam v košarice, dobili smo celo varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano, da o strategijah niti ne govorimo. V zaostrenih razmerah zaradi slabih letin, vojne v Ukrajini in špekulacij trgovcev je še bolj očitno, da arhitektom slovenske prehranske varnosti projektiranje ne gre od rok. Seveda to ni od včeraj, problemi imajo dolgo brado, pravzaprav je z njimi podobno kot z avtocestnimi zastoji. Analize so, rešitev ni. In ja, tudi na tem področju probleme, ki so jih pomagali zakuhati, rešujejo isti ljudje.

Z uvozom sadja in zelenjave uvažamo tudi povišane stroške, vsaj iz Italije pa v zadnjem času še del marže, ki so jo italijanski trgovci na domačem tržišču solidarnostno znižali.

V navalu potrošništva smo v Sloveniji zaradi domačih megalomanov in pogoltnežev dobili nerazumno veliko predimenzioniranih trgovskih centrov, ki so pojedli sosedske prodajalne in pokopali slovenske lastnike. Stroški za vse te kvadrate, ki jih imamo menda največ na prebivalca daleč naokrog, so seveda vgrajeni v cene, namesto “vizionarjev” jih plačujemo slovenski potrošniki.

Samooskrbe na nekaterih področjih je alarmantno malo, izstopata sadje in zelenjava, zato z njunim uvozom, ki ga je za več kot 400 milijonov letno, uvažamo tudi povišane stroške pridelave in trgovine, vsaj iz Italije pa v zadnjem času še del marže, ki so jo italijanski trgovci na domačem tržišču solidarnostno znižali. Ker so tamkajšnje trgovine polne slovenskih kupcev, zlasti ob nedeljah, ko pri nas ne smejo biti odprte, se stroški in z njimi marže na enoto višajo, saj je prodaje sorazmerno manj.

Kmetijstvo ima ob strukturnih problemih (starost, razdrobljenost, omejitve) še vrsto takšnih, ki bi jih država zlahka rešila, denimo z namakanjem in s pomočjo pri postavitvi rastlinjakov ter s tem s pospeškom pridelavi. Že prav, da se promovira rastlinska prehrana, a najprej mora zrasti dovolj rastlin.

Razumeti bo treba, da se prehranska varnost, katere del so razumne cene za zdravo in varno hrano, rešuje na poljih in z modrostjo, ne na vrtičkih in v excelu.