Portorož, nekoč sem te celo ljubila

Saj vemo, kako gre. V vsakem odnosu so pomembne malenkosti. Te odločajo. Ona je česen, on ga ne more niti povohati. On uživa v ležanju na plaži, njej je vročine dovolj že čez pol ure. On posluša vse zvrsti glasbe, ona marsikatere ne more niti slišati. A nekako peljeta to svojo zgodbo, dokler je ne povabi na dopust v Portorož. Malo se bosta kopala, vendar ne po dežju, saj takrat v morje priplujejo vse portoroške odplake. Malo bosta jedla, vprašanje je le, kje. Hitre hrane sta naveličana, opazita pa, da Portorožu od kebabov, pic in čevapčičev še ni postalo slabo. Prav nasprotno. Po svoji kulinarični ponudbi je podoben vasem v srednji Dalmaciji, ko jih obišče potujoči semenj. Dim in meso.

In ko se tako sprehajata po mestu rož, na primer v soboto zvečer, njemu naenkrat zaplapola srce, dlake se mu postavijo pokonci, pade v trans, saj je zaslišal znameniti, avtohtoni portoroški turbofolk ter celo zna identificirati izvajalca. Ona zgroženo gleda, kako se njen partner spreminja v malikovalca jokajočega tarnanja iz zvočnika in ugotovi, da ne bo šlo. Njuna dvojina. Ne, ne gre. Razideta se in v slovo zahvalita Portorožu, saj jima je nastavil ogledalo, ki sta ga potrebovala za nujno streznitev.

Ko občasna tiskovna konferenca turističnega združenja prinese promocijo Portoroža v bolj fini luči, se med vse prikrade kisel nasmeh. Kajti lepo se je pretvarjati, da bodo črne točke Portoroža s turbofolkom vred izginile tako, kot so nastale. Čez noč.

Kot je vsem te dni nastavil ogledalo resnice portoroški podjetnik. Del svoje terase, ki si jo deli s še nekaj gostinci, je dal v najem žar mojstru, da bo pekel čevapčiče. Najboljše portoroške čevapčiče. Kajti to je edini način, da podjetnik v Portorožu preživi. S hitro hrano, ki ji za kuliso služi glasbeno jokanje iz sosedovega zvočnika, ob katerem si pravi moški trga dlake s prsi, gola plesalka ob drogu pa ga hipnotizira, dokler se naslednji dan ne prebudi prazne denarnice in praznega srca. Kaj se je sploh zgodilo, nihče več ne pomni.

Kriviti legendo, kar Portorož s svojo zgodovino nedvomno je, bi bilo krivično. Živel je tako, kot so mu narekovali menedžerji in direktorji in tudi tisti možje v črnem, trije so, ki so si pred leti razdelili vplivne sfere v Portorožu, jih markirali vsak s svojo ponudbo dima in plastike ter dejansko počnejo, kar želijo. V majhen kraj, ki je zrasel na elitnem hotelskem turizmu, so stlačili Gučo in Zrće in rdečo četrt Amsterdama. Tisto, kar mislijo, da ljudje hočejo. Razvrat, podkrepljen z alkoholom, ki briše spomin, da se lahko dan pozneje prične znova in znova. Ko občasna tiskovna konferenca turističnega združenja prinese promocijo Portoroža v bolj fini luči, se med vse prikrade kisel nasmeh. Kajti lepo se je pretvarjati, da bodo črne točke Portoroža s turbofolkom vred izginile tako, kot so nastale. Čez noč.