Politiki in mi, vsi smo odgovorni

Veliko optimističnih pobud, dogovorov in zavez so nanizali svetovni voditelji včeraj na podnebni konferenci v Glasgowu. Od zmanjšanja izpustov metana za 30 odstotkov do leta 2030, 8,5 milijarde težke denarne pomoči Južnoafriški republiki, proizvajalki najbolj umazane elektrike, da bo zmanjšala izpuste, do zaveze o ustavitvi izsekavanja gozdov in degradacije zemljišč. Slednjo so podprle tudi Kanada, Rusija, Brazilija in Kitajska. A prav Rusija in Kanada zdaj hitita s krčenjem ogromnih količin gozdov, Kitajska pa je v zadnjem mesecu močno povečala proizvodnjo premoga.

Nad vsemi temi zavezami zato ostaja velik vprašaj, ali bodo izpolnjene. Predvsem pa se večina zavez, čeprav ima časovnice, še vedno odmika proti letu 2030 ali še dlje. Izgovori, da se na hitro ne da prestrukturirati gospodarstva in energetike, so majavi, saj so ti izzivi pred vsem svetom že dolgo. Izsekavanje gozdov, denimo, se da ustaviti zdaj. A vsaka država na svojem vrtičku poskuša izkoristiti še zadnjo “dovoljeno” možnost krčenja godov, izčrpavanja kmetijskih zemljišč, izkopavanja rudnin z najbolj umazanimi tehnologijami in ustvarjanje izpustov, četudi bomo jutri za to vsi plačali dvojno ceno. Kajti račun bo prišel, o tem že dolgo ni dvoma. Računi za posledice podnebnih sprememb že prihajajo. V obliki poplav, suš, orkanov, uničenih hiš in tovarn, za več dni zaprtega gospodarstva, uničenih letin kmetijskih pridelkov, degradirane narave, opustelega turizma ... Do zdaj so bili računi še znosni - a samo gledano globalno, nikakor pa ne za območja, ki so jih te ujme prizadele. In prizadele so in bodo prizadevale tudi nič krive, tudi tiste, ki niso pretirano onesnaževali.

Nam se bo najmanj poznalo, če se bomo odrekli novemu kitajskemu telefonu, zaradi katerega Kitajci kurijo premog in izčrpavajo rudna bogastva.

Zato bo pri izkupičku podnebne konference v Glasgowu poleg milijard dolarjev pomoči za najhujše onesnaževalce, za najbolj prizadete in za zeleni prehod ter poleg odstotkov zmanjšanja izpustov metana in ogljikovega dioksida ključno tudi dvoje: časovnica in družbena solidarnost.

Časovnica zato, ker bo ključno, ali bomo z nebrzdanim izsekavanjem gozdov končali že prihodnje leto in ne šele do leta 2030, ali bomo s kurjenjem premoga nehali čim prej, ali bomo podnebno nevtralnost dosegli še pred letom 2050. Družbena solidarnost pa zato, ker lahko za zmanjšanje izpustov največ dosežemo tisti, ki jih največ povzročamo - torej razviti zahodni svet. Nam se bo najmanj poznalo, če se bomo odrekli novemu kitajskemu telefonu, zaradi katerega Kitajska kuri premog in izčrpava rudna bogastva v Afriki.