Pogajanja, ki to niso bila

Ameriški predsednik Donald Trump in predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen sta v poznih nedeljskih urah sklenila večmesečna trgovinska pogajanja z dogovorom, da bodo za uvoz velike večine evropskega blaga s prvim avgustom uvedene 15-odstotne ameriške carine. To predstavlja trikratnik dosedanjega povprečja ameriških carin za evropske izdelke. Čeprav sta oba ta dogovor označila kot uspeh, se zdi, da so z dogovorom veliko bolj zadovoljni v Washingtonu kot v Bruslju, saj bodo za blago iz Evropske unije veljale mnogo višje carine kot za blago iz Združenega kraljestva; Britanci so namreč uspeli izpogajati desetodstotne carine.

Vse kaže na to, da je Trump ponovno brez pretiranega truda dosegel svoje; kot bi grozil s 30-odstotnimi carinami samo zato, da lahko druga stran 15-odstotne carine predstavi kot ugodno alternativo trgovinski vojni. Francoski premier François Bayrou je tak dogovor označil za podreditev Evropske unije Združenim državam Amerike, njegov madžarski kolega Viktor Orban pa je razloge za to pripisal Trumpovim pogajalskim sposobnostim in pomanjkanju le-teh pri predsednici Evropske komisije. Toda možnosti, ki jih ima neka stran na bilateralnih pogajanjih, niso zgolj odraz izkušenj pogajalca, temveč so neposredno pogojene s pogajalskim izhodiščem, to pa izhaja iz realnega razmerja moči med akterjema. Trda moč, naj bo vojaška ali gospodarska, določa, kako ambiciozno lahko neka stran zastavi svoje zahteve in kako odločno lahko zavrača zahteve druge strani. Upoštevajoč to so pogajanja pogosto le diplomatski odraz že obstoječega razmerja sil: tisto, kar ni dosegljivo za pogajalsko mizo, ni nedosegljivo samo zato, ker ni volje, temveč tudi zato, ker ni moči, ki bi to voljo podprla.

Tisto, kar ni dosegljivo za pogajalsko mizo, ni nedosegljivo samo zato, ker ni volje, temveč tudi zato, ker ni moči, ki bi to voljo podprla.

Evropska unija je v razmerju do Združenih držav Amerike podrejeni partner. Na mednarodnem prizorišču sicer rada nastopi v vlogi globalnega geopolitičnega akterja, a se razen v razmerju do nekdanjih afriških kolonij bolj kot na lastne vzvode trde moči zanaša na gorjačo, ki jo držijo v rokah ZDA. Zato EU, čeprav se želi predstavljati kot enakovreden partner ZDA, dejansko ostaja v podrejenem položaju. Kot kaže razplet trgovinskih pogajanj, ni pripravljena uporabiti niti tistih vzvodov ekonomske moči, s katerimi bi lahko branila lastne interese. Namesto da bi utrdila položaj avtonomnega akterja, še naprej igra vlogo prilagodljivega partnerja, ki lahko volji ameriške administracije sicer nasprotuje z retoriko, a ne tudi z dejanji.