Pahorjevo desetletje

Borut Pahor se po desetih letih poslavlja s funkcije predsednika države. Kot je povedal sam, s tem odhaja tudi iz (slovenske) politike. Težko si je predstavljati, kaj je primeren karierni izziv za še ne 60 let starega človeka, ki je bil že poslanec v domačem in evropskem parlamentu, predsednik politične stranke, predsednik državnega zbora, vlade in države. Prepričani pa smo lahko, da bo, karkoli bo počel, pustil sled - kot jo je puščal do sedaj, čeprav so o njegovi zapuščini mnenja deljena.

Očitajo mu, da je kralj instagrama, a za to bi mu lahko tudi čestitali, saj je dolgo pred ostalimi ugotovil, kateri so mediji prihodnosti. Mladi odrasli so danes tam, na instagramu. Če jih hočeš pridobiti, jim moraš slediti. Očitajo mu, da je razvrednotil predsedniško funkcijo, bil preveč nastopaški, ljudski, barbika, v zadnjih letih celo lutka v Janševih rokah. A očitno ga je javnost doživljala drugače kot do njega kritični analitiki in mediji. Pahor je kljub kritikam in zgražanju vsa leta kraljeval na lestvicah priljubljenosti.

Bolj kot njegovi predhodniki je Pahor s svojim pristopom v ljudeh ustvaril jasna pričakovanja, kakšen naj bo ali ne sme biti predsednik.

Glavne dosežke od jutri bivšega predsednika republike je videti v sferi diplomacije. Če odmislimo klavrno zgodbo z arbitražnim sporazumom, ki sega še v čas, ko je bil predsednik vlade, so se Pahorjeva diplomatska prizadevanja v vlogi predsednika republike končala z nekaterimi uspehi. V njegovem uradu si pripenjajo zasluge za vrnitev Narodnega doma v Trstu Slovencem v zamejstvu. Njegovi dobri odnosi s severno sosedo so dosegli vrh, ko se je avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen ob stoti obletnici koroškega plebiscita koroškim Slovencem tudi v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničitvi njihovih ustavnih pravic. Pahor je zagnal projekt Brdo-Brioni in se zavzemal za evropsko prihodnost Zahodnega Balkana. Podelitev statusa kandidatke za članstvo v EU Bosni in Hercegovini pred tednom dni je izpostavil kot pomemben uspeh slovenske diplomacije.

Na mednarodnem parketu je bil gosposki, uglajen, na domačem pa kljub nekaterim nepotrebnim in samovšečnim eskapadam do vseh spoštljiv. Glavna težava od jutri bivšega predsednika republike je bila, da se ni želel nikomur zameriti, da je poskušal le povezovati, presegati delitve, vključevati in dosegati spravo. To je poskušal doseči v političnem okolju, ki na tako avantgardne spremembe še ni pripravljeno, zato se je marsikomu zameril.

Bolj kot njegovi predhodniki je Pahor s svojim pristopom v ljudeh ustvaril jasna pričakovanja, kakšen naj bo ali ne sme biti predsednik. Naslednico je hočeš-nočeš postavil pred težko nalogo, da se izvije iz primerjav z njim in si utre svojo prepoznavno pot.