Ni v italijanščini - ni za na oder
Massive Attack v Gorici. Navdušenje, atmosfera, družbena angažiranost, težki beati in še težje projekcije, jada jada jada. Vse kot iz učbenika o kulturnem spektaklu. Buona sera, Gorizia; Grazie! To je bilo slišati na treh spektakularnih koncertih v evropski prestolnici kulture. Lepo, kajne? A vseeno nekaj manjka. Vsaj en “hvala” in “lahko noč”. V slovenščini.
Zadnji v vrsti EPK koncertov je potrdil vzorec svojih predhodnikov - Editors in Patti Smith - kjer se je z odra slišalo izključno nagovore v italijanščini. Kot da Nova Gorica, ki je pravzaprav nosilka projekta, sploh ne obstaja. In to pri dogodkih, ki jih spremlja logotip EPK in slogan “Gremo brezmejno”.
Dvojezičnost, ki je bila nekoč razglašena za simbol sobivanja, se je med koncerti elegantno umaknila v tišino. V programskem smislu - kar je tudi najbolj boleče - se zdi, kot da je ves ta “brezmejni” del pristal na eni strani meje.
Seveda nihče ne pričakuje, da bo frontman Massive Attack kar iz žepa potegnil slovenščino. Tudi Patti Smith ni dolžna poznati razlike med Trgom Evrope in Trgom Transalpina. In še manj je realno pričakovati, da bo pevec Editorsov na odru razpravljal o dvojezičnosti ob meji. Nič od tega ni odgovornost izvajalcev.
Je pa odgovornost organizatorjev, da jim to povedo. Vnaprej. Jasno. Morda celo na papirju. Stavki, kot so: “To je dvojezično območje. En 'dober večer' ne bi škodil,” niso ravno intelektualna znanstvena fantastika. Če gre za evropsko prestolnico kulture, naj se kulturo tudi prakticira, ne samo programira.
Da je do tega prišlo, je v bistvu fascinantno. Projekt, ki naj bi rušil meje, je na največjih dogodkih očitno pozabil, da obstajata dve mesti in dva jezika. Dvojezičnost, ki je bila nekoč razglašena za simbol sobivanja, se je med koncerti elegantno umaknila v tišino. V programskem smislu - kar je tudi najbolj boleče - se zdi, kot da je ves ta “brezmejni” del pristal na eni strani meje.
Ampak dobro, morda gre vse skupaj zgolj za nesporazum. Morda so organizatorji mislili, da “Gremo brezmejno” pomeni tudi “Gremo brez prevoda”. Morda so preprosto preveč zaposleni z logistiko, protokoli in VIP zapestnicami, da bi kdo v tej množici sestankov in tiskovnih konferenc pomislil na takšno malenkost, kot je jezik. Podobno kot se je zgodilo pri Warholovi razstavi, kjer so slovenske prevode sramotno “vrgli” čez Google Translate v upanjo, da “bo že v redu”. In šele, ko je javnost zagrmela, so se lotili popravljanja. Tudi takrat ni bil problem v neznanju, ampak v brezbrižnosti. Enako velja za koncerte. Ne gre za to, da ne bi znali. Gre za to, da se niso spomnili.
Zdaj je, kar je. Za prihodnje koncerte vseeno velja priporočilo: eno kratko navodili v angleščini, prijazno napisano in poslano managementu izvajalca, lahko reši precej zadrege. In veliko tvitov.