“Natakar, želimo naročiti!”

Piranskim občinskim svetnikom je vodja tamkajšnje turistične promocije posredoval zaskrbljenost vodstev turističnih podjetij, da gostje med sezono morda ne bodo postreženi, ker v strežbi enostavno ni dovolj ljudi. V nekih drugih časih bi zavzeti direktorji ob konicah ljudi iz pisarn napotili med gostinske mize na udarniško delo. Danes seveda ne gre tako, sistemizacija, pristojnosti in te reči. Resnici na ljubo pa to tudi ne bi bila rešitev kronične in najbolj trdovratne zagate v industriji gostoljubja. Čeprav: bi oni od zgoraj vsaj videli, kako trda je skorja gostinskega kruha ...

Težava še zdaleč ni nova niti lokalna, z njo se srečujejo tako rekoč povsod v Evropi. Tudi rešljiva ni zgolj z višjimi plačami in boljšimi urniki.

Ko ob letu gost spet vidi “svojega” receptorja ali natakarja, se počuti bolje, prav tako gostinec, ki pozna goste in njihova pričakovanja. V resnici gre za intimne odnose, za kopalnico in sobo, za krožnik in kozarec.

Sezonsko gostinstvo in gostinstvo nasploh v Sloveniji že desetletja v pomembni meri sloni na delavcih iz nekdanjih jugoslovanskih republik, nekoč šolanimi tudi v slovenskih gostinskih šolah. Zdaj jih je veliko manj, saj je ponudba za delo pestra: vabita Švica in Avstrija, sezonsko delo v luksuznih hrvaških hotelih je boljše plačano, komur ni težko, lahko gre kamor koli po svetu, tudi doma je več dela, kot ga je bilo včasih. Če ni profesionalcev, ne domačih ne od drugod, so dobri študentje, ki jim pravzaprav ni mar, kaj bo čez mesec ali dva ... V sodobnem gostinstvu je stalnica nestalnost: ljudje prihajajo in odhajajo, menjave so vsakdanje kot jutranja kava.

Razen tam seveda, kjer je poslovna kultura drugačna in so uspeli vzpostaviti vezi, ki jih ne premakne vsak evro. Ko ob letu gost spet vidi “svojega” receptorja ali natakarja, se počuti bolje, prav tako gostinec, ki pozna goste in njihova pričakovanja. V resnici gre za intimne odnose, za kopalnico in sobo, za krožnik in kozarec. Verjetno ni prav enostavno držati skupaj gostinskega kolektiva, a nekaterim gre to očitno dobro od rok.

A problem je in bilanca je slaba. Z gasilskimi akcijami se rešujejo zadeve iz tedna v teden, za rešitve v imenu kakovostnega butičnega turizma pa bo treba stakniti več glav. Kakor koli obračamo, bo turizem (z gostinstvom) v Sloveniji pomemben zaposlovalec. Torej bodo na tem področju potrebni dobro usposobljeni in samozavestni delavci, ki bodo v turističnih in gostinskih poklicih videli karierno priložnost. Pa jim znajo učitelji in starši - če niso ravno gostilničarji - to tudi predstaviti? Je na tem področju storila kaj država? Na dolgi rok je žal najverjetnejši scenarij, da bo strežena večerja ekstra luksuz, da je prav verjetno, da se bo z natakarjem, ki bo kdo ve od kod, govorilo angleško, za vsakdanjo rabo pa si bo treba krožnik k mizi prinesti kar sam.