Migranti so bili, so in še več jih bo
To, kar se te dni dogaja na italijanskem otoku Lampeduza, ki je bliže Tuniziji kot Siciliji, je prava drama, saj je migrantov že več kot domačinov. Pretežno mladi fantje so to, ja, na višku moči, ki bi morali delati, služiti, si ustvariti družino, a kaj, ko zaradi negativnih vplivov podnebnih sprememb, vojn ... to ni mogoče, oziroma z delom, kakršnimkoli že, doma ne zaslužijo dovolj. In potem je praviloma tako, da širša družina zbere skupaj denar, potreben za pot proti Evropi, ker to stane. In ne stane nekaj sto, ampak več tisoč evrov.
V tega mladega fanta polagajo upanje, da jim bo, ko bo prišel v razviti zahodni svet, kjer bo našel dobro plačano službo, pošiljal denar za preživetje v okolju, kjer so pogoji za to vse težji. Čeprav le redki izpolnijo ta pričakovanja, se val prebežnikov nadaljuje, ker upanje umre zadnje. Pa vendar velikokrat umre v katerem od številnih centrov za tujce, azilnih domov ali čisto zares, skupaj s telesom, nekje med dolgo potjo.
Na vse več pribežnikov med nami se bo treba, ne glede na načrtovane ukrepe Evropske unije na to temo (ali prav zato), preprosto navaditi, tako kot na vse bolj silovite vremenske pojave.
Po drugi, balkanski migrantski poti, prihajajo prebežniki v povečanem številu tudi k nam, a ker smo le tranzitna država, saj Slovenija zanje ni dovolj zanimiva, je strah, da bi tu ostali in se v večjem številu ustalili, za zdaj odveč. Ob tem se spet sprožajo debate, pri čemer so glasni tako tisti, ki bi jih kar z letali pošiljali nazaj tja, od koder so prišli, kot oni, ki bi jih širokogrudno sprejeli, a ne ravno v svojem stanovanju.
Zelo koristno bi bilo, ko bi vsi vsaj za en dan stopili v čevlje enega od teh fantov, ki zjutraj, ko vstane, ne ve prav natančno, kje se je zbudil, kje bo spal tega dne, kaj bo jedel, če sploh kaj, ki upa, da ne bo deževalo, ker mu čevlji puščajo in nima anoraka, kaj šele dežnika, ki se ne spomni več, kdaj se je zadnjič stuširal in kdaj se mu je kdo nasmehnil, ga objel. Potem bi veliko bolj cenili luksuz, v katerem živimo, in bi se znali morda nekoliko bolj poglobljeno vživeti v stiske tistih, ki so imeli to nesrečo, da so se rodili na življenju manj prijaznem koncu sveta.
Glede na vse hitrejši tempo podnebnih sprememb, vse večje razlike med peščico nesramno bogatih in morjem vse bolj revnih, je pričakovati, da bo dotok prebežnikov v Evropo vse večji in počasi se bodo začeli ustavljati tudi v Sloveniji, sploh ko bodo nekatere najbolj zaželene evropske države priprle svoja vrata. Na vse več pribežnikov med nami se bo treba, ne glede na načrtovane ukrepe Evropske unije na to temo (ali prav zato), preprosto navaditi, tako kot na vse bolj silovite vremenske pojave. Val tistih, ki nimajo kaj izgubiti, ker nimajo ničesar, se bo samo krepil.