Melodije meduz in sluzi

Če ste nekateri ob ogledu letošnje Pesmi Evrovizije prosili za božjo pomoč, vam je nedeljski festival Melodij morja in sonca empirično dokazal, da Boga definitivno ni. Premnogo je bilo obupnih izvedb tega - hvala, Stojan Auer - in drugih glasbenih festivalov, da ne bi pojem slovenske glasbe dobil negativne konotacije. Če je to, kar je v nedeljo rohnelo z odra portoroškega Avditorija, slovenska glasba, potem smo res globoko zabredli.

Od nekdaj sem občudoval selektorje na tovrstnih festivalih. Že res, da se na samem glasbenem večeru predstavi približno 15 skladb, med katerimi se najdejo (največ) tri take, med katerimi slehernik ne razmišlja o neizogibnosti smrti in o tem, kako lepo bi bilo, če bi Matilda že kar takoj potrkala na vrata. Toda dragi moji, ti selektorji so poleg skladb, ki smo jih slišali mi, poslušali še 100 in več drugih, ki so bile preprosto “too much” za objavo. Čast in slava jim.

Če ste nekateri ob ogledu letošnje Pesmi Evrovizije prosili za božjo pomoč, vam je nedeljski festival Melodij morja in sonca empirično dokazal, da Boga definitivno ni.

A gušti so pač gušti, v njih ne bom več dregal. Neizpodbitno dejstvo pa je, da se slovenska “popularna” glasba že 30 let giblje v enih in istih krogih. Je zato kriv Andrej Karoli? Ne, on samo opravlja svoje delo. In prekleto dobro ga opravlja. Za to, da povprečen slovenski glasbeni okus ne seže dlje od preverjenega kantavtorskega blejanja, plestenjakovskih harmonij in Raayjevih jajc, so odgovorni glasbeni uredniki na radiih, ki ne skrbijo za svoj podmladek. Zanimivo je, kako delodajalci pogosto jamrajo, kako jim primanjkuje mladih delavcev, ko se jim ti ponudijo, jih pomladitev kadra ne zanima. Bi vi vzeli prekarno službo za (skoraj) minimalno plačo z enoletno pogodbo? Vse to pod okriljem dobrega starega pregovora “Na mladih svet stoji?”. Ja, in Tolmin je rabil obvoznico.

Toda na odru MMS niso stali samo glasbeniki - seveda je bilo slišati tudi kako spodobno vižo, priznam -, bila sta tudi Lorella in Mario. Spet smo na točki, ko se najraje vračamo k preverjenemu. Toda kaj storiti, ko je preverjeno slabo? Sicer prekaljena televizijca se s pretiranimi zatikanji, vpadanji v besedo, predvsem pa neposrečenimi replikami tipa “ostani gladka tudi v glavi” vsekakor nista pokazala v najboljši luči. Velika pohvala pa pritiče spremljevalnemu programu in producentu Proteus Noirju, ki je s svojim šovom zasenčil domala vse nastopajoče.

Velika nagrada MMS je tokrat romala na Štajersko. Sicer je vzpodbudno slišati, da je letos zmago odnesel neuveljavljeni glasbenik, ki se je na takem odru predstavil prvič. A kaj, ko se je tudi ta zanesel na že preverjeno produkcijo, melodije in harmonije. Kot rečeno - gušti so gušti, po drugi strani pa je žalostno, da slovenska ušesa niso pripravljena na kaj novega.

Poraja se vprašanje, če tak festival sploh potrebujemo? Težko ga primerjamo z Evrovizijo, čeravno je v principu namen obeh festivalov popolnoma enak - promovirati glasbo. Evrovizija se je sicer od tega principa oddaljila že davno, MMS pa naj se ne bi. Toda koliko skladb s tega festivala bomo zares slišali na radiih? Koliko izvajalcev se bo zares obdržalo in bodo na račun MMS v bodoče uspešno delovali na glasbenem področju - beri: živeli od glasbe? Sprašujem se tudi, koliko izmed gostov v Avditoriju je bilo povabljenih in koliko jih je dejansko kupilo vstopnico. Med občinstvom je bilo tako videti predsednico državnega zbora, pa številne predstavnike občinskih garnitur, s čimer v principu ni popolnoma nič narobe. Toda vprašajmo se, komu in čemu je zares festival namenjen? V razmislek, dragi RTV ...


Preberite še


Najbolj brano