Maske kot izziv za antropologe

Pred dobrima dvema letoma je vsakodnevni obred pred odhodom od doma doživel nadgradnjo. Dotedanjemu preverjanju “Denarnica? Je. Telefon? Je. Ključi? So. Štedilnik ugasnjen in hladilnik zaprt? Vse OK.”je bilo treba dodati še “Maska? Je.”. Tak je bil duh časa, za katerega smo upali, da ne bo trajal predolgo, no, pa sta minili dve leti in maske se poslavljajo. Povsem po naključju, kajne, seveda, pomežik, pomežik, jih dober teden pred volitvami ukinja oblast, ki jih je tudi uvedla. In potem delila kazni tistim, ki so med hojo po cesti jedli rogljiček ali med sedenjem na stopnicah burek. Prav je, da vsaj teh dveh primerov oblastniškega in birokratskega idiotizma ne pozabimo.

Maske so nas zaznamovale bolj, kot si to mogoče kdo misli, saj so nam v veliki meri določale identiteto in pozicijo v lastnem okolju. Aleksandra Pivec, denimo, je v času, ko je v politiki še igrala resnejšo vlogo in se je pogosto pojavljala na televiziji, iz njih naredila modni dodatek. Zdravko Počivalšek se je norčeval iz vseh nas, ko nam je ob začetku epidemije tiste prtičke in elastike prodajal kot zaščitno opremo. Nositi masko ali ne je postalo vprašanje bontona in obzirnosti do sogovornika. In celo tisti brezvezniki, ki nikogar ne zanimajo, so se s pravilno nameščeno masko počutili pomembne. Tako so pravičniki vseh političnih prepričanj dve leti hodili naokrog in po trgovinah opozarjali ljudi, naj si masko namestijo tako, kot je zaukazano, na svojih družbenih profilih pa so kasneje objavljali, kako prosvetljeni da so sami, medtem ko so tisti drugi zahojena drhal. In tako naprej. Zdaj je tega konec.

Povsem po naključju, kajne, seveda, maske dober teden pred volitvami ukinja oblast, ki jih je tudi uvedla. In potem delila kazni tistim, ki so med hojo po cesti jedli rogljiček ali med sedenjem na stopnicah burek.

V smiselnost nošenja mask v zaprtih prostorih v času, ko je virus divjal, o njem nismo vedeli veliko, cepiva pa še ni bilo, najbrž ni smiselno dvomiti. Ukrep je bil na mestu in je najbrž preprečil številne dodatne okužbe, če že ne smrti. Težava je, ker smo tudi to vprašanje pri nas uspeli spolitizirati. Politika je tu odigrala slabo, neštetokrat je bilo povedano, da je namesto z motiviranjem življenja ljudi urejala s sankcioniranjem.

V naslednjih dneh bo zanimivo opazovati, kako se bodo ljudje obnašali v zaprtih prostorih, kjer je na kupu veliko ljudi. So že od danes vsi brez mask? Bodo maske postale stvar osebne izbire, kot je to barva las, vrsta obuvala ali volilna izbira? Se bo vzpostavilo mirno sobivanje zamaskiranih in tistih, ki so maske odvrgli ob prvi mogoči priložnosti? Antropologi imajo odlično priložnost, da nas raziščejo še za odtenek bolj.