Marjetice in vijolične krave

Ni videti, da bi v Sloveniji lahko kmalu pridelali več hrane in svobodneje zadihali na tem ključnem samooskrbnem področju. Leta in leta so se številna opozorila tako kmetov kot osveščene javnosti izgubljala v birokratskih meandrih. Kmetje so si morali biti bliže s svinčniki kot z motiko, več so bili med papirji kot na njivi. Pogled iz ljubljanskih uradov na slovensko kmetijstvo je mešanica pretiranih uradniških zahtev in romantične razglednice z marjeticami in vijoličnimi kravami. Pogled na primorskega kmeta dobi še druge dimenzije: po eni strani naj bo vešč turistični delavec, če ima kmetijo z razgledom, pa je tako ali tako zavora za postavitev vikendov.

Danes pridejo kmetje spet v Ljubljano. Če delavcem ni enostavno ugasniti strojev, tudi ko gre za njihove najosnovnejše pravice, je kmetom še toliko težje zapustiti hlev. Stiska kmetov ni blef. Ko gredo od doma, ne slišijo mukanja svojih krav, s katerimi so vsak dan, poleti in pozimi, od jutra do večera. Lani so nekateri posegli v osnovne črede, ker je suša vzela pridelek, letos grozi, da jih bodo krčili, ker ne bodo smeli kositi lastnih travnikov na zavarovanih območjih Natura 2000. S temi je pri nas itak križ, saj so nam v neki proevropski ihti mednje vpisali pol države. Zdaj je tam kmetovanje omejeno, naši ga omejujejo še bolj kot famozne evropske direktive. Posledice so zaraščanje kmetijskih površin, manj pridelane hrane, ki je dražja, ter povečan uvoz hrane, praviloma cenejše in nižje kakovosti. Videti je, da so kmete, ki bolj kot kdor koli živijo z naravo, vzeli za njene nasprotnike. Čudaško, res.

Videti je, da so kmete, ki bolj kot kdor koli živijo z naravo, vzeli za njene nasprotnike. Čudaško, res.

Kmetijstvo nima zelo visokega deleža v BDP, niti ni superdonosno. A ima tisto, kar je s kmetij, vonj in okus, tudi po znoju slovenskih kmetov. Ti so vedno starejši, mladi prevzemniki trikrat premislijo, ali bodo šli na sicer lepo, vendar trnovo pot.

Ni bolj naravnega zavezništva, kot je med kmeti in potrošniki. Mantra o lokalni pridelavi, kratkih verigah, zeleni Sloveniji, urejeni kulturni krajini in še čem je očitno za prospekte, kmetje se počutijo kot v primežu. Vmesnik med kmeti in potrošniki niso le trgovci, je tudi država, a z njenimi predstavniki kmetje - in z njimi potrošniki - nimajo kdove kakšne sreče. Iz poplave besed in resolucij kmetijstvo tako rekoč vselej izplava oslabljeno. To ni dober signal za prihodnost, zato bi morali v Ljubljani kmetom bolj prisluhniti.

Morda po ljubljanskih ulicah danes (še) ne bo tekla gnojnica, a s kmeti ni heca. In pravzaprav nihče noče, da jih ne bi jemali resno, saj po družbenem dogovoru pričakujemo, da bo z njihovih polj hrane za vse. V Sloveniji jo lahko, a je že dolgo niso pridelali, kolikor bi je potrebovali. Zato je treba pomagati kmetom na tak način, da se dvigne domača pridelava. Vse ostalo, vključno s črički, je velik blef.