Leteti visoko, pristati doma

Novica o tem, da sta dva zasebnika za javno dobro donirala 25 milijonov evrov, je sprožila navdušeno presenečenje, kar seveda ni nič čudnega. Takšnih dogodkov smo pri nas vajeni kvečjemu iz filmov ali iz poročil o odločitvah ekscentričnih silicijevih bogatašev v ZDA.

Marsikdo je, slovensko, pregovorno fovšljivo, rekel, da ima župan Tadej Beočanin srečo. Seveda jo ima. Ampak ima še tudi kaj drugega. Ajdovščina je okolje s stoletno obrtniško in podjetniško tradicijo, okolje, ki ceni trdo delo, osebno odgovornost, inovativnost in ambicije. In mestne uprave, tudi Beočaninova, so znale ta vidik negovati in podpirati, z gospodarstvom vzpostaviti močno partnerstvo ter krepiti obojestransko korist. Ajdovščina je že zelo dolgo občina, v katero podjetni ljudje prihajajo. Ter občina, ki ji uspešni ljudje zaupajo. Današnja donacija je le eden od dokazov.

Taja in Ivo Boscarol svoje kupnine ne bosta porabila v vesolju. Porabila jo bosta v Ajdovščini. Kupila si bosta pristno domačo srečo. Kar veliko pove o njiju. In tudi o Ajdovščini.

Marsikdo je rekel tudi, da ima Ivo Boscarol srečo. In seveda jo ima. Srečo, da je izbral proizvodno dejavnost, ki ji je perspektivnost z leti strmo naraščala. Srečno roko pri izbiri izjemnih znanstvenikov in inženirjev, ki so v Ajdovščini uspeli razviti več generacij tehnološko vrhunskih izdelkov. Srečo zgoraj omenjenega, v materialnem in moralnem pogledu, podpornega okolja. Srečo, verjetno, pri dogovoru s strateškim lastnikom.

Ampak ima še tudi kaj drugega. V nasprotju s številnimi tako imenovanimi “self-made” milijonarji, za katere se je kasneje izkazalo, da so imeli vplivnega očeta ali bogato teto, je Boscarol dobesedno začel v garaži. In se ni utrujal v nesmiselnem pehanju za denarjem zaradi denarja. Ni izgubil svoje identitete in ciljev v poslovnih labirintih. In je svoje početje vedno opredeljeval kot del nečesa večjega. Kot prispevek k razvoju sveta prihodnosti, ki bo boljši, čistejši, pravičnejši.

Boscarol je človek z bujno domišljijo, norimi idejami in širokim obzorjem. Boscarol je vizionar. Seveda: čas, ki ga živimo je žalosten ter zaradi tega ciničen. Lažni preroki in goljufivi vizionarji so v nas ubili naivno navdušenje. In, seveda: tudi najbolj čisti dobrodelneži imajo svoje napake, zmote in zamere. Saj so, na koncu, vendarle samo ljudje. Ampak cinizem ne sme ubiti dejstva, da je, sredi bede in strahu tega brezupnega 2022, Primorsko danes zadela dobra novica. Taja in Ivo Boscarol svoje kupnine ne bosta porabila v vesolju. Porabila jo bosta v Ajdovščini. Kupila si bosta pristno domačo srečo. Kar veliko pove o njiju. In tudi o Ajdovščini.