Leta štejejo, veščine pa še bolj

Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli. In res, zmagoviti zasuk Tadeja Pogačarja v predzadnji etapi kolesarske dirke po Franciji leta 2020 je bil nekaj posebnega. Tudi zato, ker je s prestola spodnesel predvidenega kralja Toura in rojaka Primoža Rogliča. Dan, ko je v znameniti vožnji na čas oblekel rumeno majico na račun ljubljenca slovenskih navijačev, se je v domovini vtisnil v kolektivni spomin.

Mnogi športni zanesenjaki pri nas bi še vedno bolj privoščili tisti koronski Tour, ki so ga zaradi globalnih razsežnosti virusa izpeljali septembra, Primožu Rogliču. Takrat je bil zasavski orel po stažu v karavani še vedno mlad kolesar, ki pa je že zakorakal v trideseta. Leta tečejo, časa pa ni več moč zavrteti nazaj. Roglič potem ni več videl Elizejskih poljan, vse do letos. Vmes so ga na poti trikrat ustavili padci, ne pa Tadej Pogačar, ki že pred petimi leti ni ničesar ukradel, kaj šele rumene majice.

Tudi Pogačar pada, a očitno tudi to počne bolje od drugih. Ali pa ima srečo v nesreči. Dan potem, ko je okusil trdoto asfalta, je odpihnil konkurenco na prvi gorski etapi.

Vožnji na čas ne pravijo zaman ura resnice. Tudi v sodobnem kolesarstvu, čeprav so kronometri bistveno krajši kot nekoč, znajo imeti pomembno vlogo. Tudi po psihološki plati. Ko je lani Pogačar premočno osvojil svojo tretjo francosko pentljo, je dobil vožnjo na čas v Nici, ki je v olimpijskem letu gostila zaključek Toura namesto Pariza. Tudi letos je prvi kolesar sveta na obeh kronometrih ustvaril podlago za rumeno majico, ki je na 112. dirki po Franciji imela posebno težo za Tadeja. Dobesedno in v prenesenem pomenu.

Če je na prejšnjih Tourih, tudi v letih 2022 in 2023, ko je zmago moral prepustiti glavnemu tekmecu, Dancu Jonasu Vingegaardu, Pogačar prednjačil z igrivostjo in nepredvidljivostjo, je bil na letošnjem Touru kirurško natančen in hladen pri zahtevnih operacijah v 21 etapah. Vsaka je - tudi zaradi vremenskih zasukov - po malem spominjala na enodnevne klasike s pridihom bitk na izpadanje. Tudi Pogačar pada, a očitno tudi to počne bolje od drugih. Ali pa ima srečo v nesreči. Dan potem, ko je okusil trdoto asfalta, je odpihnil konkurenco na prvi gorski etapi in si na stežaj odprl vrata do skupnega slavja.

Težko je sicer primerjati posamezne zmage. Leta 2020 jo je Pogačar brez močnega moštvenega zaledja dosegel na gverilski način, leto pozneje je že letel kot superjunak. Lani ga je gnal motiv, da v istem letu poveže zmagi na Giru in Touru, ki ostaja dirka vseh dirk. Predvsem zaradi slovesa in (kolesarskega) vložka. Pogačar je v šestih nastopih slavil štiri skupne zmage. Le še ena mu manjka, da bi se na večni lestvici priključil vodilni četverici. Na start Toura 2029, ki bi ga lahko gostila Slovenija, bi se Pogačar podal kot 30-letnik.