Leon XIV. in popust za Ameriko

Če je bil Frančišek papež presenečenja, je Leon XIV. na nek način papež olajšanja. Ne zato, ker bi kdo na njem gradil velike upe, temveč ker ni nikogar resno prestrašil - razen seveda ob naznanitvi, da prihaja iz ZDA.

Njegova izvolitev je potrditev, da Cerkev - oziroma njena najvišja kasta - v tem trenutku bolj kot preroka želi upravitelja. Leon XIV. ni mesija, temveč je menedžer milosti. Miri tiste, ki so se bali prevelikih sprememb in blago tolaži tiste, ki so pričakovali preveč. Je papež za čas, ko nihče več ne ve, ali hoče Cerkev res biti svetilnik ali le dobro organiziran pristan za moralno utrujene.

Morda se bo nekoč izkazalo, da so se ZDA v konklave vmešale le z molitvijo. A kdor Cerkev pozna, ve, da so molitve včasih najbolj sofisticirana oblika političnega pritiska.

Mnoge je včeraj odprtih ust pustilo dejstvo, da je konklave izvolil ameriškega papeža. Ni skrivnost, da ameriška škofovska konferenca že leta sanja o papežu, ki bo, če že ne dvignil prepovedi kontracepcije, pa vsaj bolj razumevajoče gledal na tiste, ki še vedno verjamejo v pekel kot disciplinski ukrep. Zdi se, kot bi po letih nestrpnega mencanja konservativnega dela ameriške Cerkve, ki je Frančišku očital vse od socializma do prevelike ljubezni do migrantov, konklave dal tihi popust tistim, ki si želijo malo več “zdrave pameti” in malo manj južnoameriškega patosa.

Prevost, zdaj Leon XIV., je na nek način idealen kandidat. Takšen, kot se ga v ZDA ne bi upali izvoliti za predsednika škofovske konference, v Rimu pa ravno prav eksotičen, da ne vzbuja sumov o kulturnem imperializmu, ne smrdi po McDonaldsu in ni lep kot Val Kilmer - bog mu daj večnega počitka.

In čeprav bomo do konca dni ponavljali, da konklave vodi Sveti Duh, v ozadju vlada tiha slutnja, da se tokrat vanj morda ni vmešal samo Duh, ampak tudi duh ameriške diplomacije. Vatikan si - v času, ko so oči sveta uprte v novo ameriško administracijo - ne more več privoščiti, da bi ignoriral največjega donatorja in izvoznika moralnih panik. Za razliko od svojega predhodnika, je Leon XIV. že v formi bolj državniški. Kot nekdanji redovni predstojnik se zaveda pomena hierarhije, discipline in tega, da se z Američani pač ne prepiraš. Morda se bo nekoč izkazalo, da so se ZDA v konklave vmešale le z molitvijo. A kdor Cerkev pozna, ve, da so molitve včasih najbolj sofisticirana oblika političnega pritiska.

Če je Frančišek Cerkev peljal proti obrobju, bo Leon XIV. očitno poskrbel, da se ne zruši center. V njegovi izvolitvi je slutiti željo po homeostazi: stabilnosti brez stagnacije, reformi brez revolucije, papeštvu brez osebnostnega kulta. V svetu, kjer se institucije tresejo, vojne podaljšujejo in so verniki vse bolj razpršeni, je morda to največ, kar si Vatikan lahko privošči - in najmanj, kar si je upal.

---

---