Kulturna bulimija slovenske Istre

Neštetokrat smo že zapisali, da je kultura en tak čuden tič, ki ga imajo na prvi pogled vsi radi, hkrati pa gre vsem v nos. Sploh takrat, ko poudari, da za svoj obstanek potrebuje (tudi javna) sredstva. Nekatere občinske garniture razumejo, da kulturni ustvarjalci, organizatorji in umetniki - tudi tisti, ki se ukvarjajo z visoko kulturo - soustvarjajo mestni vrvež, posebej v mestih, ki stojijo na trdih turističnih temeljih. Žal povsod ni tako bleščeče. Piranska občina je festival klasične glasbe s 25-letno tradicijo ovrednotila s pičlimi desetimi tisočaki, kar ne bi bilo sporno, če ne bi javnemu zavodu, ki deluje na področju kulture in katerega ustanoviteljica je sama, za izvedbo kulturnih programov namenila več kot pol milijona evrov. V ta “kulturni” program so med drugim vštete tudi Melodije morja in sonca, zimsko drsališče in Portoroške noči. Res je, da javni zavod skrbi za dogajanje čez leto, Tartini festival pa zagotavlja le pet večerov, toda dejstvo je, da festival s četrtstoletno tradicijo in visokokakovostnimi vsebinami ne more preživeti brez zadostne občinske podpore. Sploh pa ne v Tartinijevem mestu, kjer se brezplačne prireditve dogajajo na vsakem koraku. Letošnje poletje v slovenski Istri je zaznamoval predvsem faktor prenasičenosti kulturnih dogodkov. Časi, ko smo razloge za to iskali v postcovidni realnosti, so mimo. Poleg vprašanja razpisnih mehanizmov in ustreznega financiranja prireditev je zdaj kritično tudi vprašanje koordiniranja programov. Dovoliti, da se v mestu z nekaj tisoč prebivalci v istem terminu dogajajo štiri sorodne prireditve, ni samo neumno, temveč tudi ponižujoče do organizatorjev in konec koncev tudi do občinstva, ki si je drznilo misliti, da bo lahko videlo vse.

Skoraj bi lahko rekli, da slovenska Istra trpi za kulturno bulimijo. Izjema je gotovo Ankaran, ki si zaradi svoje majhnosti tega niti ne more privoščiti. Ima pa tudi svojo črno piko: domala vse prireditve v najmlajši istrski občini so brezplačne. A o tem kdaj drugič.

"Če bo šlo tako naprej, bomo kmalu ugotovili, da kultura v Istri ni več stvar vsebine, ampak zgolj koledarja. Naj zmaga tisti, ki si rezervira večer prej. Vse drugo pa je statistična napaka v Excelu občinskih uradnikov."

Za zdaj zadostuje ugotovitev, da se kultura v Istri ne duši zaradi pomanjkanja, ampak zaradi obilja. Preveč je vsega. In ko je vsega preveč, ne šteje več kakovost, ampak decibeli in število stolic. Organizatorji drug drugemu kanibalizirajo publiko, občine pa se vedejo, kot da je kultura zgolj še ena cenena dekoracija - kot lučke na koprskih palmah. Če bo šlo tako naprej, bomo kmalu ugotovili, da kultura v Istri ni več stvar vsebine, ampak zgolj koledarja. Naj zmaga tisti, ki si rezervira večer prej. Vse drugo pa je statistična napaka v Excelu občinskih uradnikov.